Skoki z Rjojujem Kobajašijem vse bolj postajajo podobni nogometu. Anglež Gary Lineker je zaslovel z izjavo: »Nogomet je preprosta igra. 22 moških se 90 minut podi za žogo, na koncu pa vedno zmaga Nemčija.« V smučarskih skokih tekmujejo in se trudijo vsi, a na koncu običajno zmaga Kobajaši. Tokrat mu ni uspel drugi poker zmag na turneji, potem ko je bil na finalu v Bischofshofnu peti (prvič v karieri je na veliko veselje Avstrijcev zmagal domači matador Daniel Huber), a je drugič v karieri zasluženo dvignil zlatega orla za skupno zmago in potrdil, da je trenutno številka ena. »Zanima me, da bom čim bolje opravil naslednji skok,« je iz dneva v dan diplomatsko odgovarjal na vprašanja o skupni zmagi 25-letni Rjoju Kobajaši. Priznal je, da bolj ko se je bližal konec turneje, bolj je postajal živčen. Navzven je sicer dajal občutek, da je zmagovanje zanj postalo takšna rutina kot za zaposlenega delovni dan v tovarni ali pisarni. »Zelo sem vesel za drugega zlatega orla,« je bil njegov značilen odgovor.

Kobajaši ni brezglavi kamikaze

Na vsej turneji je z izjemo zadnje tekme letel povsem v svojem razredu, vendar predstave niso bile brezglavo tveganje v slogu kamikazov, saj je predvsem na koncu kazal znake previdnosti in tudi ranljivosti. »V vsakem skoku sem vse skušal početi enostavno in delal zgolj tisto, kar je bilo potrebno,« je na vprašanje o skrivnosti uspeha odgovoril Kobajaši, ki je pri komunikaciji z mediji uporabljal kombinacijo angleščine in pomoči prevajalca. Trenutno je najbolj popoln skakalec na svetu. Ima najbolj silovit odriv med vsemi, smuči hitro postavi v idealen položaj za letenje, telemark naredi tudi pri največjih daljavah. »V primerjavi z letom 2019 sem naredil napredek v tehniki, tudi izkušenj je več. Zelo pomembno je, da sem letos veliko treninga opravil v Evropi,« razkrije Kobajaši, tudi ljubitelj hitrih avtomobilov.

Del uspehov Kobajašija temelji tudi na izkušnjah, znanju in delu z evropskimi trenerji. V mladosti je vadil pod taktirko Finca Janneja Vattainena, od leta 2019 mu del treninga sestavi 57-letni Avstrijec Richard Schalert, ki je v preteklosti delal v reprezentancah Avstrije, Nemčije, Češke, Rusije in Romunije. Schalert je leta 2019 postal trener skakalne ekipe gradbenega in nepremičninskega giganta Cučija, v kateri so tudi Kobajaši, Ito in Kasai. »Ko zaradi koronavirusa nisem mogel na Japonsko, mi je Kobajaši iz Sapora pošiljal posnetke svojih skokov, jaz pa sem mu pisal načrte dela. V letošnji sezoni je opravil veliko treningov v Stamsu in Innbrucku,« je del skrivnosti uspehov razkril Richard Schalert, ki ima sloves posebneža v trenerski vrstah.

Potem ko so imeli Slovenci na nadomestni tekmi v sredo za Innsbruck daleč najslabši moštveni izkupiček točk (27) v svetovnem pokalu v letošnji sezoni in v pokalu narodov zdrsnili na peto mesto, so danes v veliko bolj stabilnih vremenskih razmerah popravili vtis s petimi tekmovalci v finalu. Lovro Kos je deveto mesto nadgradil tudi z najdaljšim skokom vseh dni 144 metrov, in čeprav je bil debitant, je turnejo kot najboljši Slovenec končal na sedmem mestu. Brez padca v sredo bi bil v igri za oder v skupnem seštevku.

»Cilje sem zelo presegel. Če bi mi kdo pred začetkom ponudil takšne uvrstitve, bi jih sprejel z obema rokama. Finalni skok je bil celo življenjski. Takoj ko sem zapustil mizo, sem vedel, da me bo neslo daleč. Užival sem, manjkal je le še telemark. Trenutno je moja glava povsem prazna. Upam, da bo tudi v prihodnosti še veliko takšnih in tudi boljših skokov,« je bil jasen 22-letni Lovro Kos, ki je še enkrat poudaril, da je bil za padec na tekmi v sredo kriv sam. Tujci so namreč špekulirali, da je bil posledica posebnega modela slovenskih smuči in vezi, ki jih proizvaja Slatnar. »Na padec sem že pozabil, pa tudi nobenih bolečin ni pustil. Čeprav sem najboljši Slovenec na turneji, se ne počutim prav nič drugače. Vse je isto. Le energije imam več, kot sem je imel ob prihodu,« je dodal Kos, ki bo jutrišnji prosti dan izkoristil za gledanje televizijskih serij in poslušanje glasbe, dresov pa ne bo šival.

Stric Matjaž Zupan rešil Žigo Jelarja

Timi Zajc je bil zadovoljen s 14. mestom, saj je pri obeh skokih naredil veliko napako. »Brez napak bi bil precej višje. Zadovoljen sem, ker sem znova začel uživati. Napak si ne smem preveč jemati k srcu,« je menil Timi Zajc. Anže Lanišek (15. mesto) je prvič po letu 2016 osvojil točke v Bischofshofnu. »Na koncu sem vesel, saj sem naredil korak naprej. Turneja je bila zame naporna bolj fizično kot psihično. Veliko stvari, ki jih ne bi smelo biti, je bilo v glavi,« je bil zadovoljen Anže Lanišek, ki se je najbolj veselil po kvalifikacijah, saj že dolgo časa ni naredil tako dobrega skoka.

Čeprav je nosil masko, je bilo na obrazu Petra Prevca po 21. mestu malo več nasmeha kot dan prej, ko je v finalu zapravil 20 mest. »Tokrat v drugi seriji nisem odstopil kot v sredo. Napad mi ni uspel v popolnosti, a v skokih je tako, da le branjenje položaja ne prinese napredka. V položaju, v kakršnem sem trenutno, je treba iti na nož, ker lahko samo pridobim. S tem, da sem dvakrat v finalu, nisem zadovoljen. S tem, da gre drugim, ki so zmagovali turnejo, še slabše, pa se ne tolažim,« je bil jasen kapetan slovenske zračna eskadrilje Peter Prevc.

Žiga Jelar je z 29. mestom osvojil prvi dve točki v letošnji sezoni, za katere ima nekaj zaslug tudi njegov stric Matjaž Zupan, trenutno trener Bolgara Zografskega. »Smuči, ki sem jih izbral na testiranjih, preden sem zbolel za covidom, so bile preveč agresivne za velike skakalnice. Rešil me je stric, ki mi je posodil rezervno glavo za vezi Zografskega,« je razkril Žiga Jelar, ki je imel veliko neprespanih noči, ko je tuhtal, kaj mora spremeniti in kaj je narobe z njim.