Zelo težko je razumeti, da z nafto najbogatejša država na svetu drsi v humanitarno katastrofo. Hrana je v tej razmeroma veliki južnoameriški državi za večino ljudi težko dosegljiva, primanjkuje pitne vode, veliko šol je zaprtih, infrastruktura propada. Državo prepredata kriminal ter tihotapljenje drog in ljudi, politična situacija je izjemno nestabilna, ljudje se množično izseljujejo. V tem vrtincu se je znašla tudi sestra Andreja Godnič, ki v glavnem mestu pomaga izobraževati otroke, ki še hodijo v šolo.
»Ko sem pred tremi leti prišla sem, sem mislila, da je to dno. Vse socialistično sivo, nič ni vzdrževano, preveval me je občutek nemoči. Da se nič ne da, da se vse vrti le okoli najnujnejšega, to je hrane. Takšen je bil moj občutek. Morala sem se navaditi, da je treba avto takoj zakleniti, ko sedeš vanj, da te ne oropajo. Nikamor nisem smela sama, saj bi lahko bila v nevarnosti,« razlaga uršulinka, ki je pred prihodom v Caracas deset let delala v precej bolj mirnem andskem gorovju v Peruju.
Težko verjamejo, kaj se jim je zgodilo
»Ljudje mi veliko pripovedujejo, kako je bilo prej. Malo si delal, pa si že dobil denar, malo pomigal, pa je bilo za preživetje. Bili so navajeni potovati, izobraževali so se, bili so država, ki napreduje. Razvoj zaradi nafte je bil resnično velik. Nekdanji predsednik Hugo Chavez je konec 90. let obljubljal tudi prerazporeditev denarja k revnim, zato so ga izvolili. A je bil diktator in populist – da je hotel rešiti težave revežev, je v resnici mit. Dejansko je dal stanovanja in ugodnosti uličarjem in jih oborožil, da so vzdrževali mir med ljudstvom. To, da želi ljudi potegniti iz revščine z izobrazbo in dobro službo, je bila le fasada. Šlo mu je le za oblast, zato je vzpostavil tudi sistem škatel. To so paketi s hrano, ki jih je mesečno država dajala ljudem, da so potem volili zanj. To ni bila socialna država, to je socializem,« razlaga Godničeva.
Venezuelo veliko ljudi primerja s Kubo, a razlika je, da so ljudje tam navajeni skromnega življenja že pol stoletja, tukaj pa se je strm propad sistema zgodil v zadnjih desetih letih. Denarja za obnovo infrastrukture ni več, naftne rafinerije so zastarele in naftno bogata Venezuela mora del te surovine predelati v tujini in uvoziti nazaj. »Venezuelci niso verjeli, da gre lahko vse skupaj v smeri Kube. Da lahko konj, ki vsepovsod zmaguje, postane kljuse. In zdaj je res tako,« še pove sogovornica.
Trenutno ima Venezuela nekako dva predsednika, Nicolasa Madura, ki ima de facto oblast v državi in obvladuje tudi vojsko, ter nepisanega opozicijskega voditelja Juana Guaidoja, ki ga kot predsednika priznava velik del prozahodne mednarodne skupnosti, tudi ZDA. Prav tako sta v državi dva parlamenta, kar pomeni, da je z vidika politične oblasti položaj izredno negotov. Godničeva pojasni: »Zelo zanimivo je, kako Venezuelci kažejo svojo nenaklonjenost Maduru. Maduro v španščini pomeni zrel, vendar te besede ne uporabljajo. Banani podobna platana tako recimo ni zrela, ampak je rumena. Besede maduro mnogi ne želijo niti slišati.«
Povprečna mesečna plača dva dolarja
Venezuelski bolivar mesečno izgublja vrednost, tako je zdaj praktično edina kaj vredna valuta v državi ameriški dolar. »V treh letih so bolivarju dodali še šest ničel. Mesečna plača denimo ravnatelja zdaj znaša dva dolarja. V praksi vse deluje v dolarjih,« razloži sestra Andreja Godnič in doda, da ljudje preživijo od denarja, ki jim ga pošiljajo sorodniki iz tujine. Izseljevanja iz Venezuele je izjemno veliko. Od okoli 30 milijonov prebivalcev jih zdaj dobrih pet milijonov živi v drugih latinskoameriških državah, kjer delajo za majhen denar. »Večina Venezuelcev, ki so ostali v državi, se je navadila živeti le z najnujnejšimi stvarmi, na čisto osnovno hrano, kot sta fižol in riž. Veliko ljudi je pravzaprav podhranjenih, gre za humanitarno katastrofo, ne več za krizo,« razlaga sogovornica, ki kljub vsemu temu z zanimanjem gleda, da ljudje vseeno na neki način ostajajo pozitivni: »Občudujem jih, kako so iznajdljivi, kako iz nič naredijo nekaj, da še znajo biti veseli, ponosni.«
Pitna voda je velika težava
Zaradi zastarele in slabo vzdrževane napeljave je tudi pitna voda vse večji problem. »Tudi električna napeljava, internet, vse propada. Pri vodi pa je vse skupaj tudi malce politično. Tista elita, ki je pri koritu, ima vodo, preostali ne. Pred volitvami jo seveda odprejo za vse. Vendar iz pipe priteče rjava voda,« pove.
Sestra Andreja Godnič je prišla iz Peruja v Caracas pravzaprav pomagat ostarelim sestram uršulinkam, ki vse težje same vodijo župnijsko šolo. »Gre za kar veliko dekliško šolo – vrtec, osnovno in srednjo šolo. Prej je bilo 800 otrok, zdaj jih je okoli 600, saj jih je veliko s starši odšlo iz države.« Izobraževalni sistem je v velikih težavah, saj učitelji v državnih šolah za dolar in pol na mesec, kar je približno en evro, nočejo delati. Tako je vse, kar je izobraževanja, bolj kot ne zasebno. Sogovornica pojasni: »Tudi mi smo uradno gledano zasebna šola, a združujemo tudi javne župnijske šole, da otroci skorajda nič ne plačujejo in se lahko pridejo učit. Zdaj, ko je bila korona, je učenje potekalo prek interneta, vendar nimajo vsi denarja za prenos podatkov. Tako je bilo težko izvajati pouk.«
Slovenci v Venezueli
Godničeva pred prihodom pravzaprav ni vedela, da so v Venezueli tudi Slovenci oziroma njihovi potomci. »Prve generacije je še zelo malo. Druge generacije, ki je prišla sem kot otroci ali pa se je tukaj rodila, je več. Tretja in četrta generacija pa sta bolj kot ne le špansko govoreči. Obstajata tudi dve slovenski društvi, skupaj naj bi bilo okoli 600 potomcev Slovencev,« pove sestra in razloži, da je bila prva generacija naših rojakov še zelo povezana, saj so imeli v Caracasu tudi slovenskega duhovnika in so gojili slovenski jezik.
Slovenija zdaj prek urada za zamejce in Slovence po svetu rojakom pomaga z denarjem pri preživetju, prav tako pomagajo Slovenska karitas in druge humanitarne organizacije. Tako rojaki vsake tri mesece dobijo manjše denarno nakazilo, podjetje Krka jim enkrat na leto brezplačno pošlje zdravila, ki si jih sicer ni bi mogli kupiti ali pa jih tam sploh ni.
V zadnjih dveh letih je Slovenija tudi začela omogočati repatriacijo rojakov iz Venezuele, v domovino svojih prednikov jih je prišlo že skoraj 80. »Ti ljudje si pravzaprav niso želeli iti iz Venezuele, ampak mladina nima več nobenih sanj. Pa tudi, ko enkrat vidiš, da hodiš v službo, a nimaš več niti za hrano, da gre vse narobe, ne zmoreš več. Morda jim je ta situacija nekako odprla oči, da so prepoznali priložnost za življenje v deželi, o kateri so jim govorili starši ali stari starši.«
