Na začetku Pušče, najstarejše, najštevilnejše in najbolj urejene romske vasi v Sloveniji, stoji veliko nogometno igrišče. Z namakalnim sistemom, visoko ograjo, novimi slačilnicami. Dovolj veliko in sodobno, da na njem občasno trenirajo državni prvaki iz nogometnega kluba Mura. Mislimo si, da mora biti nogomet nekaj, kar Rome definira.
»Nogomet in glasba,« ob nogometnem igrišču potrdi Darko Rudaš, ki na Pušči živi od rojstva. »Če ne znaš igrati nogometa, ne znaš igrati na inštrument ali nimaš lepega glasu, potem nisi Rom s Pušče,« podkrepi svoj odgovor. Nogomet je bil prva stvar, ki je leta 1958 Rome na Pušči povezala v ekipo in veliko prispevala k ugledu vasi. »Niso se povezali samo zato, da bodo igrali nogomet, ampak da se bodo lahko širše povezovali in odhajali na tekme drugam. Ta klub ima tako bogato, a hkrati tako revno zgodovino, da je šele po 60 letih dobil svoje igrišče. Dotlej so Romi 60 leti igrali po drugih zelenicah,« nadaljuje Rudaš, ki je občinski romski svetnik v murskosoboški občini in predsednik Foruma romskih svetnikov Slovenije. Da so lahko igrali po »tujih« igriščih, je le ena od potrditev, da so Romi na ravnici ob Murski Soboti našli košček zemlje, ki jih je sprejela. Vsem predsodkom navkljub. »Ko okolici ni vseeno, kako živijo njeni najšibkejši člani, se lahko zgodi tudi to, kar je Pušča danes,« Rudaš niza misli ob igrišču in spominskem parku, kjer najpomembnejši obiskovalci Pušče zasadijo svoje drevo.
Vrtec, točka preloma
Čez cesto nasproti igrišča je vrtec Romano. Lahko bi mu rekli točka preloma. Živahni otroci pozdravljajo v slovenščini, angleščini, italijanščini… Med sabo se prerekajo v prekmurščini, romščine je slišati bolj malo. »Vrtec, to je svetinja za Puščo,« Rudaš s tonom glasu poudari, da govori o pomembni stvari. Odprli so ga leta 1962, sam je bil med prvimi romskimi otroki, ki so ga začeli obiskovati. »Vrtec je izoblikoval novo generacijo, ki je začela razmišljati drugače, od življenja pričakovala več in nove norme sprejela kot pravila in ne nekaj vsiljenega od zunaj. Tudi danes vse stavimo nanj. Izobrazba prinese zaposlitev in sprejetost,« je prepričan v moč znanja.
Danes ta vrtec ni nič drugačen od preostalih vrtcev v občini, obiskujejo ga tudi neromski otroci in je svojevrsten eksperiment, kako se lahko večina integrira v manjšino. »Tudi s tem se razbijajo stereotipi o Romih,« je prepričana vodja vrtca na Pušči Špelca Bobič, ko nas povabi čez prag. »Ti otroci so zelo močni na glasbenem in umetniškem področju, šepa pa jezik. Romsko že zelo malo govorijo, večinoma se pogovarjajo v prekmurskem narečju, knjižni jezik, ki je zelo pomemben za prehod v osnovno šolo, pa jim lahko približamo le tu,« je prepričana. Danes romski otroci študirajo, ustanovili so Romski akademski klub, Pušča pa je lani dobila prvo županovo petico. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je romski otrok s Pušče vseh devet razredov osnovne šole zaključil z odličnim uspehom.
Odločilnih 200 kron
In potem je tukaj še majhna, a pomembna malenkost. Praoče Pušče Ivan Horvat je leta 1911 prvi kos zemljišča sredi murskosoboških polj kupil. Zanj je odštel 200 kron. »Tudi vsa naslednja zemljišča so Romi, ki so se sem priseljevali, kupili. Za razliko od drugih romskih naselij to ni sposojeno, to je naše in to nam nalaga odgovornost,« meni sogovornik. Pušča je danes edina samostojna romska krajevna skupnost v Evropi, morda tudi na svetu.
Romski svetnik obljubi, da nas pelje do parcele 220a. Do mesta, kjer se je vse začelo, kjer je Ivan Horvat pred 110 leti kupil zemljo, postavil hišo in nato za svojih šest otrok zasadil šest dreves. Ulico, pa kateri stopamo, so na vaškem referendumu leta 2002, ko so postali samostojna krajevna skupnost, poimenovali Nova ulica. »Tu živijo ljudje, ki so večinoma vsi zaposleni. To so delovni ljudje. Veste, da smo edina romska skupnost, ki za 1. maj postavi mlaj. Delo nam ni tako tuje, kot si večina misli. Vsi v tej družini delajo v Avstriji, poglejte rezultat,« pokaže na hišo, ki bi z izjemo pretiranega prazničnega okrasja brez težav stala v kateri od novih ljubljanskih sosesk. »Tu živi avtomehanik, imamo zidarje, pleskarje… Tu je bila nekdaj ena najbolj znanih gostiln. V njej so nastopali Mišo Kovač in Parni valjak,« nadaljuje in pokaže na veliko hišo z zeleno fasado.
Po najstarejši Glavni ulici pridemo na kraj začetka. Parcela 220a je danes mali trg, točka z najboljšo energijo v vasi. Ko še niso imeli vaške dvorane, so tukaj sestankovali, se kregali, jokali, se smejali… Ko je želel kdo v vasi kaj sporočiti naprej, je prišel sem in postal. V petnajstih minutah je bila zbrana cela vas.
»Včasih je mirno, včasih burno,« pravi naš vodnik po Pušči, ko ga vprašamo, kakšno je življenje v vasi, kjer na dobrih sedmih hektarjih živi 750 ljudi in kjer hiše nikoli niso zares končane. Pušča je bila tistega decembrskega dopoldneva zelo prazna in mirna. Ob plotovih so bili prislonjeni kolesa, odrabljeni stroji, otroške igrače. Na enem od stojal so se najbrž že več tednov sušile cunje. Očitno je bilo, da sosedje bijejo tekmo za najbolj kičasto praznično okrasje. Bela ulica bi morala biti Cvetlična, saj je tam poleti največ rož, a se je nekdo v zadnjem hipu spomnil, da bi lahko bila bela. Zakaj? »Ker je tukaj največ mešanih zakonov. Romi, ki so poročeni s Slovenkami ali Avstrijkami, in obratno. Tu denimo živi Italijanka,« našteva Rudaš. Tudi sam ima za ženo Slovenko in tudi sam živi v Beli ulici. Ko gremo že mimo tretje gostilne, ki je zaprta, Rudaš z roko zamahne, da ne gre za posledico epidemije, temveč za pregovorno slovensko lastnost. Za zavist. »To smo se pa naučili od vas,« se zasmeje, »na pivo se raje odpeljemo več kilometrov stran, kot da bi sosedu privoščili zaslužek.«
Edini romski gasilci
A ko gre za skupnost, Romi potegnejo skupaj. Pred vaškim domom čakata brata, Dalibor Cener Horvat in Franc Cener. Gasilca edinega romskega gasilskega društva na svetu. »Smo mislili, da ga imajo vsaj v Makedoniji, kjer je največ Romov. Vse smo pregledali, pa nismo našli ničesar. Edino romsko gasilsko društvo na svetu je naše,« je ponosen Franc Cener, predsednik 24-članskega moštva. Ko so pred sedemnajstimi leti ustanavljali društvo, jim nihče ni zares verjel, da jim bo uspelo. Prvo gasilsko cev so dobili med kosovnimi odpadki, prve obleke so jim podarili gasilci z Bleda, prek spleta so iskali rabljeno opremo. »Najprej nas je 15 fantov naredilo tečaj za pripravnika, nato sva z bratom naredila tečaj za višjega gasilca. Sedaj sva lahko vodji skupine in če pride gasit še osrednja enota iz Murske Sobote, ji midva pomagava z nasveti. Točno veva za vsako hišo, kje je in kaj je v njej. Čakava še na tečaj za nižjega gasilskega častnika, da bova lahko samostojno vodila intervencijo,« pripoveduje Franc. Ko nas zanima, kaj največkrat gori na Pušči, pravita, da je največji požar doslej zanetil pralni stroj. Prikimata, da so tako kot v vsaki povprečni slovenski vasi gasilci junaki tudi na Pušči. »Celo naselje je ponosno na nas, še v mestni občini so ponosni na nas. Ko imamo vaje, pridejo otroci in nas gledajo. Pa jim damo eno brentačo, da malo špricajo. Sedaj bomo imeli pionirsko ekipo, poskusili bomo ustanoviti še žensko desetino,« se Daliborju Cenerju Horvatu iskrijo oči.
Dolga leta so imeli posebej usposobljeno ekipo, ki je znala njihovo zastarelo gasilsko vozilo spraviti v pogon, danes sta iz garaže pripeljala čisto nov avto. Gasilsko veselico imajo? »Imamo. In to hudo,« se posmejeta.
Kakšna bo Pušča čez 50 let?
Na Pušči imajo vodo, elektriko, ulice, vrtec, trgovino… pa urejena zazidalna zemljišča za novih 25 hiš. Pušča se nasprotno od vseh drugih romskih naselij širi proti mestu in ne proti obrobju. Lahko sploh kaj skazi njeno svetlo prihodnost? Na Pušči se zavedajo, da bo prihodnost lahko svetla le, če bodo ljudje imeli delo. »Edina težava je brezposelnost. Naši ljudje so zelo nesrečni, če morajo živeti od socialnih transferjev. Med vzponom gospodarstva je bilo zaposlenih več kot 80 odstotkov Romov s Pušče. Ob krizah pa so bili Romi prvi, ki so začeli izgubljati službe. Danes jih veliko dela čez mejo v Avstriji, ker tukaj ne dobijo službe. Kakor koli obračamo, predsodki so še vedno,« skomigne Rudaš.
Zakaj Avstrijec zaposli Roma, Slovenec pa ne? »Vprašanje za kviz,« odvrne.
Mimo prikolesari najstarejši prebivalec Pušče Branko Horvat, letnik 1939. V spominskem parku je lani ob 110-letnici vasi posadil hrast. Pripoveduje o časih po vojni. »Bili so to revni časi, ne le na Pušči, v celem Prekmurju. A ko smo se povezali, ko smo se zaposlili in si zgradili hiše, je bilo največ, kar smo lahko naredili. Naši otroci so se izšolali, to je najbolj pomembno. Danes nekateri otroci sploh nočejo govoriti romsko,« pripoveduje.
»To ni dobro,« pripomnimo.
»Pa ravno to je dobro,« odločno odvrne. »To je tisto, kar bo našim otrokom omogočilo boljšo prihodnost. Ko bodo šli v šole, jih bodo razumeli. Ko bodo šli v trgovino, jih bodo razumeli,« nadaljuje. Izobrazbo vidi kot eno najpomembnejših vrednot v življenju. Postavi jo pred tradicijo.
»V prihodnosti Puščo vidim kot čisto povprečno slovensko vas,« preseneti tudi Rudaš, prepričan, da se bo njihova romska skupnost nekoč zlila z večino. »Tega si tudi potihoma želim, ker nočem, da bi vedno štrleli iz sredine,« reče. Kaj bo potem z romsko kulturo, romskimi običaji, bodo še peli in igrali na gosli, vedeževali iz kart in se poročali po cigansko? »Pušča se je ustavila na križišču med tradicijo in sodobnostjo. Želimo si sodobnosti, a naša naloga je tudi ta, da ohranimo naše običaje. Storiti moramo vse, da bodo tudi naši zanamci ponosni govorci romskega jezika. Turizem je priložnost, da kljub asimilaciji ohranimo svoje korenine,« je prepričan.
V veri, da kultura znotraj vasi vseeno ne bo šla v pozabo, ga utrjuje tudi to, da so danes Romi s Pušče ponosni Romi. Ne tajijo več svojega izvora in ne spreminjajo priimkov.