Si predstavljate, da bi lahko znanstveniki natančno izračunali, čez koliko časa bo zaradi globalnega segrevanja za življenje človeka primerna le še recimo petina planeta? Kaj menite – bi bili zaradi tega kaj bolj uspešni v spopadanju s podnebno krizo? Bi sodelovanje in solidarnost prevladala nad egoizmom in pohlepom? Tisti, ki še upate, si pod nujno oglejte nov film komika in filmarja Adama McKayja (Velika poteza). V McKayjevi satiri namreč astrofizika Kate Dibiasky (Jennifer Lawrence) in Randall Mindy (Leonardo DiCaprio) storita prav to. Odkrijeta komet, ki leti neposredno proti Zemlji, nato pa izračunata, da je čas prihoda čez natanko šest mesecev in 14 dni. Finta je v tem, da je zadeva velika kot Mount Everest, prognoza pa zato podobna tisti, ki je doletela dinozavre, to je vsesplošno uničenje.
A ker Don't Look Up v resnici ni film o tem, kako bi se človeštvo spopadlo z eksistenčno grožnjo, pač pa, kako se dejansko spopada z eksistenčno grožnjo, se zgodi natanko nič. Politika ju odpika, ljudje se jima smejijo, medije pa bolj kot konec sveta zanimajo rumene novice. Če je bil Armageddon 20. stoletja v režiji Michaela Bayja akcijska melodrama, je armageddon 21. stoletja v režiji McKayja družbenopolitična farsa. »Stoodstotno bomo jebeno umrli,« se po seriji neodzivov na televiziji zlomi Dibiaskyjeva. Poglejte jo, histerično žensko, pozabila je vzeti pomirjevalo, slišimo. Saj res – okoljevarstveniki so verniki in sektaši, ki po nepotrebnem paničarijo. Maliki ekosocialistov – če vprašate na sončni strani Alp. Saj še pomnite, globalno segrevanje je nateg kulturnih marksistov, dokaz za to pa tri metre snega na Kredarici. Tudi v filmu vidimo polno skeptikov, ki se jim žvižga za znanstveni konsenz. Če jih niso ganile suše, lakote in poplave, zakaj bi jih zdaj zmotil kamen iz vesolja.
Trumpovska predsednica Orlean (Meryl Streep) se tako zgane šele, ko ji afera pokvari rejtinge. Za nameček pa to naredi tako, kot so naredili državniki na podnebni konferenci v Glasgowu – v zadnjem momentu požre besedo. Američani namreč v vesolje sprva resda pošljejo odpravo, ki naj bi komet razstrelila, a jo nato kmalu po vzletu obrnejo nazaj. Zakaj? Ker, pač – neoliberalni kapitalizem. V prevodu: komet je poln dragocenih kovin in mineralov. Nov načrt? S pomočjo zasebnega podjetja ga bodo razstrelili na manjše dele, te pa nato pustili, da strmoglavijo na Zemljo. Štekate? To je ultimativni trickle-down, to je monetizacija apokalipse. To je posel vseh poslov, to je plima, ki bo končno odplaknila revščino, socialno nepravičnost in celo problem krčenja biotske raznovrstnosti. Potem pa bo res vsega toliko, da bo dovolj za vse, poslušamo na sestanku ameriške administracije.
Da, če je Dick Cheney, ki ga je v Možu iz ozadja igral Christian Bale, v 11. septembru videl priložnost, ko so drugi videli tragedijo, potem milijarder Peter Isherwell, ki ga v Don't Look Up igra Mark Rylance, vidi biznis tam, kjer drugi vidijo konec sveta. V filmu se javnost zaradi tega polarizira tako, kot so polarizirani slovenski volilci. Eni kričijo »glej komunista«, drugi »glej fašista«, eni pravijo »glejte gor«, drugi »ne glejte gor«. Podobno razdeljena so tudi družbena omrežja, ki jih spretno vključuje vedno odlična montaža Hanka Corwina, sicer McKayjevega stalnega sodelavca. Eni pozivajo k razumu, drugi širijo skepticizem, eni čestitajo Bidnu, drugi pravijo, da so bile volitve ukradene, na naslovnicah časopisja pa se slikajo naslovi tipa »Konec je blizu – ali odpade Super Bowl?«. Manjka samo še Grimsova pravljica o izumrlem črnem panterju. Da, Don't Look Up je tako rekoč popoln kolaž absurdnosti aktualnega podnebno-političnega boja, aktualen podnebno-politični boj pa je na drugi strani tako absurden, da bi McKayjevo igrano celovečerno satiro na trenutke zlahka zamenjali za dokumentarni film, v katerem se je naključno znašla plejada hollywoodskih zvezdnikov.
