Ob misli, da bomo v tem pražnjem novem letu v tej praženi državi tolikokrat volili, kot nismo še nikoli, mi je kar malo slabo. Odkar se je leto začelo, je slišati samo še to. Volili bomo. Volili bomo. In še enkrat: volili bomo. Parlament, predsednika in še župane s svetniki. Vse je odvisno od volitev. Gledam v ogledalo. Pravilno moraš voliti! Ogledalo me mutasto gleda nazaj. Pojma nima, pa še umazano je. Odkar imam zobni aparat, pri umivanju zob čudno špukam. Vsakih pet minut moram čistiti in glancati, da iz ogledala dobim vsaj približno jasno sliko. Pritisk je neznosen. Jasna slika zahteva trud. Slabo mi je in slabo je mojemu ogledalu. Supervolilno leto se mogoče sliši kot priložnost, a v bistvu je predvsem velika možnost: za polom. Kakšen fiasko. Kakšna nočna mora.
A včasih so tudi novoletne voščilnice lahko koristne. Letos mi je prijateljica iz Berlina v svojem voščilu poslala odlomek iz nekega pisma Rainerja Marie Rilkeja. 1...