»Povprečen mladostnik pogleda na telefon dvestokrat na dan. To je vsakih sedem minut – če štejemo tudi noč! Na mesec pošlje več kot 3100 sms sporočil. Vsak četrti mladostnik na spletu dnevno preživi več časa, kot ga nameni spanju,« našteva Katka Žbogar.
»Seveda vsak še ni digitalni odvisnik, vendar je meja zelo tenka. Več kot 60% mladih laže komunicira prek tehnologije kot v živo. Pred očmi imamo pasivne otroke, ki so gibalno zakrneli, asocialni, psihološko bolni, da o večanju socialnih neenakosti in izključenosti sploh ne govorimo. Epidemija covida je kaplja čez rob. Urgenca te problematike je velikanska in zahteva strateško reševanje.«
Katka Žbogar je prepričana, da smo kot človeštvo prišli do prelomne točke na poti v digitalno transformacijo. »Vsi govorimo samo še o pametnih skupnostih. Možno je, da je digitalizacija eden od temeljev za gospodarsko rast, ampak to še ne pomeni, da je zdrava za razvoj otrok in mladostnikov. Zadnji čas je, da se zavemo, da tehnologija ne prinaša samo napredka, ampak tudi hude tehnološke bolezni.«
Živi živo!
Katka Žbogar se je z digitalno zasvojenostjo otrok prvič srečala med svojim delom v Valdorfskem vrtcu. »Opazila sem, da je nekaj hudo narobe. Čisto povprečne družine, krasne, a otroci so bili absolutno zasvojeni. To je bila zares boleča izkušnja. Ko sem videla, kaj lahko ekran naredi otroku …« Kmalu se je zavedla, da digitalna zasvojenost ne izbira. »Naj bo trgovka, moja najboljša prijateljica, zdravnik, industrijski delavec … Starši vseh poklicev in vseh statusov imajo težave z digitalno odvisnostjo svojih otrok.«
Spoznanje jo je spodbudilo, da je povezala ljudi z ustreznim znanjem in voljo za iskanje sistemskih rešitev; sedli so za mizo, spisali vizijo, ustanovili zavod in začeli delati. »Stvari so se poklopile. Že v prvi projekt smo vključili najboljše mentorje, ki smo jih lahko našli, povezali smo se z drugimi nevladnimi organizacijami, ki delajo z mladimi, s pedagogi, raziskovalci, zdravniki. Iskali smo rešitve – kako bi sistemsko postavili stvari, da bi delovale,« pojasnjuje Katka Žbogar.
Tako so tik pred izbruhom epidemije začeli projekt Živi živo. »Najprej smo se posvetili staršem, ki vzgajajo. Zanje smo ustvarili sklop predavanj in radijskih oddaj, na katerih smo osmišljali naš odnos s tehnologijo.«
Nato so se posvetili otrokom. »Naša prva misel je bila, da je treba dati otrokom življenjske veščine odraščanja. Praktične stvari, preproste, resnične. Rokodelstvo, gibanje, plezanje. Da otroci rijejo po zemlji, da jim pripovedujemo pravljice - do vesolja in še čez,« se nasmeje Katka Žbogar.
»Opazili smo, da so igrišča prazna. Včasih smo otroci prišli iz šole in komaj čakali, da gremo ven. Danes se sosedje med seboj sploh ne poznajo! Pa pridemo mi, prinesemo rekvizite, hodulje, gumitvist, žoge, nalepimo plakate in začnemo. A poznaš še koga? Pojdi ga iskat! In kar naenkrat je na igrišču gneča. Potem pokličemo starše in rečemo, glejte, mi bomo tukaj vsak prvi ponedeljek v mesecu. Pridite! Potrudite se!« pripoveduje Katka Žbogar.
In pojasnjuje: »Skupnost moraš danes organizirati, da se sreča. Da ustvariš prostor, ki ni voden. Današnji otroci imajo urnike kot biznismeni, vozimo jih od ene vodene dejavnosti do druge. A vodena dejavnost ni nič, otrokom mora biti dolgčas, da začnejo ustvarjati! To je največja mišica, ki jo imajo. Če je ne trenirajo, uplahne. Razvoj otrok in mladostnikov ima svoje zakonitosti. Brez realnih izkušenj v realnem svetu ni moči, ni empatije, ni motivacije, ni radovednosti. Ni ustvarjalnosti.«
Rane ekrana
V Zavodu KRES veliko svojega časa namenjajo tudi mladostnikom in mentorjem, ki delajo z mladimi. »Naša vizija je, da usposobimo čim več nosilcev zavesti, kaj narediti, da tehnologija ostane orodje v naši službi, ne pa, da smo mi njeni sužnji. Medijska kompetenca – medijska abstinenca. V projektu Živi živo smo med drugim usposobili 18 mentorjev, socialnih in mladinskih delavcev, vzgojiteljev in učiteljev, ki zdaj to znanje razširjajo naprej v svojih šolah in organizacijah.«
S svojo vizijo so se obrnili tudi na edinega terapevta pri nas, ki se ukvarja neposredno z odvisniki, Miho Kramlija iz Zdravstvenega doma Nova Gorica.
»Predal nam je svoje znanje in podporo ter nas opogumil za naslednji korak,« pripoveduje Katka Žbogar. »Tako z novim letom začenjamo nov projekt: Rane ekrana, kurikulum za zdravljenje digitalne zasvojenosti in odvisnosti. Ustvariti želimo temelj za preventivni in detoks center za zdravljenje digitalne odvisnosti otrok in mladostnikov. Napeli bomo vse sile, da ustvarimo dober program, nato pa bomo trkali na vrata županov in vseh odgovornih ter pritiskali, da se zmigajo in naš program uresničijo.«
»Digitalizacija nas je prehitela. Prinesla nam je morje nesrečnih, odvisnih otrok, ki smo jim dolžni pomagati. Digitalno odvisni otroci so enako pomembna in prav tako globalna tema, kot je ekološka kriza. Naša hiša gori v temeljih!« opozarja Katka Žbogar in kliče vsem odraslim: »Odraščanje ni več samoumevno. Zanj se moramo potruditi! Otrokom in mladim moramo ponovno pokazati, da lahko uresničijo svoje sanje, a le, če so v stiku s svojim srcem. Srce ni telefon. Ni ekran. Ni splet. Srce je mi, ko smo skupaj.«
Zavod KRES
Potrudite se! Pomagajte ustvarjati prostore, v katerih lahko otroci in mladi zrastejo močni in zdravi! Povežite se s sosedi, napolnite dvorišča, zavzemite igrišča! Pridružite se programom Zavoda KRES, ki jih najdete na https://zavodkres.si! Prinesite svoja rokodelska znanja, življenjske zgodbe, sedajte k pravljičnim ognjiščem, krepite svoje digitalne kompetence, izražajte mnenja, izkušnje, razmišljanja. Letos bodo v Zavodu KRES začeli tudi s skupnostno njivo: pridružite se samooskrbnemu podvigu! Prinesite sadike, vrzite semena. Za ustvarjalnost! Za prihodnost!
Obrazi nevladnikov
Rubriko Obrazi nevladnikov pripravljamo v sodelovanju s CNVOS, krovno mrežo slovenskih nevladnih organizacij. Vsak ponedeljek vam prestavimo eno nevladnico ali nevladnika, ki si, vsak na svoj način, prizadeva, da bi bila naša družba lepša in bolj prijazna.
