Sliši se utopično, a je realnost: na Norveškem je bilo med vsemi novimi novembra prodanimi avtomobili kar 94,9 odstotka elektrificiranih, od tega 73,9 odstotka popolnoma električnih. Neverjetne številke, o katerih sanjajo tako rekoč v vseh evropskih državah. Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj je Norvežanom uspelo, drugim pa trudu in visokoletečim načrtom v elektromobilnosti navkljub ne uspeva? Sloveniji, na primer.

Ta skandinavska država je že leta vodilna pri prodaji električnih avtomobilov, zato ne čudi, da proizvajalci svoje modele praviloma najprej predstavijo prav na tem trgu. To so na primer storili tako s Volkswagnovim športnim terencev ID.4 kot tudi teslo Y, ki se sicer prodajata najbolje. Nova vlada je že napovedala, da bo uvedla 25-odstotni davek na vse nove električne avtomobile, dražje od 600.000 norveških kron (69.300 ameriških dolarjev), kar bo podražilo predvsem najdražje električne avtomobile, med katere pa ID.4 in tesla Y ne sodita. »Do zdaj tega davka nismo imeli, saj smo želeli, da postane električna mobilnost množična, vedeli pa smo, da to ne more trajati večno,« pravi Svein Roald Hansen iz laburistične stranke, ki je oktobra prevzela oblast. Prepričan je, da davek na množično prodajo elektrificiranih vozil ne bo imel prevelikega vpliva, čeprav se z njim ne strinjajo vsi.

Aktivisti so pritiskali na vlado

Zgodba o začetkih elektromobilnosti na Norveškem sega v osemdeseta leta, ko se je nekaj okoljevarstvenikov, med katerimi je bil tudi pevec slovite glasbene skupina A-ha, s predelano Fiatovo pando vozilo po cestah v okolici Osla in so bili prepričani, da bi morali biti lastniki električnih vozil oproščeni plačila cestnine, in je namenoma niso plačevali. Zato so jim avto zasegli in ga dali na dražbo, a tega doma predelanega avta z električnim dosegom 45 kilometrov nihče ni želel kupiti. Za vsega 200 kron so ga odkupili nazaj. Toda to dejanje civilne iniciative je bilo odmevno, zato so aktivisti začeli pritiskati na vlado, naj začne spodbujati električno vožnjo. Kampanja je trajala devet let. Norveška je tako oprostitev plačila cestnine za lastnike električnih vozil uvedla leta 1997, dve leti pozneje brezplačno parkiranje na občinskih parkiriščih, z letom 2003 pa še uporabo voznih pasov, namenjenih za avtobuse. Elektromobilnost pa so najbolj pospešili občutno nižji davki (od leta 1990 brez nakupnega in uvoznega davka, z letom 2001 izjema od plačila 25-odstotnega DDV). To je električna vozila v primerjavi z bencinsko ali dizelsko gnanimi občutno pocenilo. Električni volkswagen golf je bil tako na primer 893 dolarjev cenejši ob brata z motorjem z notranjim zgorevanjem. »Denar ima največjo vlogo. Če mislite, da bo nekdo globoko segel v žep samo zato, da bi rešil naše okolje, se motite. Seveda je ljudem varovanje okolja blizu, a za avto nihče ne želi plačati več kot 30.000 evrov, to je edina resnica,« pravi minister za okolje Sveinung Rotevatn in dodaja, da se za nakup električnega avtomobila na Norveškem odločajo tudi ljudje, ki jim varovanje okolja ni blizu. »Če želimo zaustaviti globalno segrevanje, to lahko naredimo le tako, da bodo od tega ljudje nekaj imeli,« še trdi Rotevatn.

Seveda si Norveška vse te spodbude lahko privošči, saj dobesedno sedijo na nafti, njihovi naftni prihodki pa se merijo v trilijonih dolarjev. Za nameček država dobro zasluži z visokimi davki na dizelsko in bencinsko gorivo. Je pa res, da je avtov na fosilna goriva vse manj. To pa zna nekoč postati težava. Na letni ravni, ker električni avti niso obdavčeni, iz proračuna izpade 19,2 milijarde kron (2,3 milijarde dolarjev) prihodkov. Zanimivo, da okoljevarstveniki pravijo, da jim je ideja o obdavčitvi električnih vozil blizu, vse dokler ostane obdavčitev avtov na fosilna goriva zelo visoka, a jih skrbi, da bi napačne davke uvedli prezgodaj. »Ljudje bi lahko začeli na električna vozila gledati drugače, kar bi lahko zmanjšalo njihovo prodajo v prihodnosti. Ne borimo se za svoje zveste člane, temveč za nove,« pravi Unni Berge iz norveškega združenja lastnikov električnih vozil.

Do ciljev hitreje od pričakovanj

Na Norveškem sicer vso električno energijo pridobijo iz hidroelektrarn, kar pomeni, da je prehod na električna vozila občutno čistejši kot v številnih državah, v katerih stavijo na elektrarne na premog. A ključen trenutek za gospodarstvo je bil, ko so odkrili nafto. »Dokler nismo odkrili nafte, je bila Norveška revna dežela, avtomobili pa so bili luksuzni izdelek, ki je bil vedno visoko obdavčen. Avtomobili so na Norveškem občutno dražji kot drugje,« pojasnjuje Christina Bu iz norveškega združenja lastnikov električnih vozil. Ko so začeli uvajati spodbude, so avti postali cenejši, za nameček so njihovi lastniki imeli kopico ugodnosti, zato je njihova prodaja naraščala. »Spodbude so bile ključne. Ni bilo davka, parkiranje je bilo brezplačno, prav tako cestnine, tako da na plačilnih mestih ni bilo treba stati v vrsti in smo se izognili gneči,« se spominja Charlotte Egelund, lastnica električnega golfa. Zanimivo, da ima v lasti tudi dizelsko gnano vozilo, ki pa je namenjeno zelo dolgim potem.

Seveda si vsi Norvežani ne morejo privoščiti novega električnega avtomobila, zato so trije izmed štirih nakupov opravljeni na trgu rabljenih vozil. Čeprav se električni štirikolesniki prodajajo odlično, pa v celotni floti še vedno pomenijo le desetino. Norveški parlament si je sicer zadal cilj, da morajo biti vsi do leta 2025 prodani novi avtomobili brez škodljivih izpustov (bodisi električno gnani ali na vodik), a načrte dosegajo hitreje od pričakovanj. Januarja lani je bilo tako na cestah 330.000 električnih vozil. Da bi bila polnilna infrastruktura ustrezna, so se že leta 2017 zavezali, da bo vlada financirala postavitev vsaj dveh zelo hitrih polnilnic vsakih 50 kilometrov glavnih cest, kar jim je do danes uspelo.