Za Turke to pomeni ogromno. Dobil sem veliko odzivov od Turkov in tudi od tujih medijev, za vse je to pravi čudež. Že to, da je Turek prve točke dobil na novoletni turneji, je poseben dogodek. Sam jih sicer nisem pričakoval, ampak vem, da jih je Arda Ipcioglu sposoben. Vseeno me je v Oberstdorfu prijetno presenetil. Na roko mu je šel tudi par, da se je pomeril z Rusom Danilom Sadrejevim, s katerim sta bila zelo izenačena že v poskusni seriji, kasneje pa je Arda prikazal boljši skok in na našo srečo tako osvojil prve točke.
Do tega dosežka ste prišli zelo sistematično. Fatih Arda Ipcioglu je prve točke celinskega pokala osvojil že leta 2018, a od svojega prihoda na trenersko mesto niste vedno hodili na tekme svetovnega pokala. Teh se udeležujete šele letos. Kako ste sami zadali delo?Ko sem prevzel fante, so imeli štiri leta stare smuči in pet let stare drese. Manjkalo jim je treningov, tako da smo si za prvi cilj zadali pokal FIS. Nadaljevali smo s celinskim pokalom, nato pa je udarila epidemija. Fantov nisem videl devet mesecev, saj smo lani sezono začeli šele sredi novembra. Vseeno smo sezono nekako izpeljali v celinskem pokalu in tudi prišli do točk na tekmi v Čajkovskem. Vendar skozi celotno sezono nismo imeli prave podpore in letos sem zvezi postavil jasen pogoj: če želimo priti na olimpijske igre, je treba sezono začeti s prvim majem. Temu so na zvezi sledili, imeli smo bistveno več skakalnih treningov kot v prejšnjih letih, šli smo tudi na vse poletne celinske pokale. Že na začetku sezone sem v plan dela vključil tudi poletno veliko nagrado v Kazahstanu. Fatih Arda Ipcioglu je bil takrat že toliko v formi, da je priskakal deset točk, s tem pa teoretično tudi olimpijske igre. S tem smo dobili pravico, da na tekmah svetovnega pokala nastopamo z dvema tekmovalcema in enim članom podporne ekipe, zato letošnjo celotno sezono nastopamo tudi v svetovnem pokalu.
Sami turško ekipo vodite tri leta, v razvoj turškega skakanja pa so vpeti številni slovenski strokovnjaki, ki so delo začeli pred 15 leti. Vmes je pet let z ekipo delal tudi trener iz Finske. Kako vidite njihovo preteklo delo?Ob tej priložnosti bi se rad iskreno zahvalil Vasji Bajcu, Binetu Norčiču, Alešu Selaku in Juretu Radlju, ki so orali ledino. Oni so Turke sploh pripravili, da so začeli skakati, in vsaj kar sem govoril s svojim asistentom, jim je bil njihov način dela zelo všeč. Po slovenskih trenerjih je z njimi delal finski trener Pekka Nieamella, s katerim nisem najbolj zadovoljen, saj jim je vsiljeval svojo tehniko, ki je bila uspešna nekoč, danes pa ne več. Sledilo je še kratko obdobje Primoža Peterke, nato pa sem fante prevzel jaz.
Turki so se svojega skakalnega projekta lotili zelo ambiciozno, investirali so veliko denarja, a se je hitro zataknilo. Kako je sedaj s tem?V letošnji sezoni so zadeve urejene, saj so na sporedu olimpijske igre. Je pa res, da ko sem jaz prevzel reprezentanco, stvari niso bile poravnane tudi za 3 leta nazaj. Zvezo sem moral prepričati, da je poravnala vsaj te račune, da smo v Planici sploh lahko začeli trenirati. V prvih dveh sezonah se nam je dogajalo tudi to, da smo imeli planiran trening v Sloveniji, pa mi na dan treninga tekmovalcev sploh niso poslali. Dan pred začetkom trening kampa so mi zgolj sporočili, da ni denarja in niso kupili letalskih kart. Moji tekmovalci so v tistem času vseeno naredili veliko kondicijskih treningov, tako da so v redu pripravljeni, ampak skokov nam je manjkalo. Letos je drugače, ampak bomo videli, kaj sledi.
Vseeno se zdi, da nimate prave podpore v reprezentanci. Sami niste zgolj trener, ampak morate tudi servisirati smuči in šivati drese. Se bo to sedaj spremenilo?Na srečo imam dosti izkušenj. Tudi v Sloveniji smo bili sprva podhranjeni. Treba se je znati prilagoditi. Je veliko več dela, ampak se nekako da delati. Turška zveza mi zaenkrat ne omogoča pomočnika, zato bom moral sezono sam izpeljati do konca.
V Turčiji ste prvič glavni trener. Svojih trenerskih veščin ste se največ naučili, ko ste bili v zlatem obdobju slovenske reprezentance pomočnik Gorana Janusa. V kakšnem odnosu sta danes?Na tekmi v Oberstdorfu mi je sporočila pošiljal že med tekmo, kasneje pa sva se tudi slišala. Slišiva se skorajda po vsaki tekmi, tudi jaz ga pokličem, ko ima tekmo. Sva kot brata. Pred Goranom lahko rečem le 'kapo dol'.
S prvimi točkami ste prebili prvi cilj, kako pa gledate na nadaljevanje sezone?Na začetku sezone je bil naš prvotni cilj prebiti se na tekmo svetovnega pokala. Te točke so vseeno prišle malce nepričakovano, Naslednji cilj so olimpijske igre, za katere si želimo, da bo Fatih Arda Ipcioglu normalno zastopal državo. Glavni cilj sezone pa je ta, da prvi Turk preskoči 200 metrov. Doslej ni namreč še nihče iz Turčije skočil na velikanki in to je moj veliki cilj. Fantom sem rekel, da če bodo v formi, gremo na vse tekme in upam, da bo uspelo prebiti tudi 200 metrov.
