Najprej, jaz zdravstvenih domov nisem kaj veliko omenjal. Razlog je preprost: pisal sem o gospodarjenju, v času pisanja pa nisem imel podatkov o gospodarjenju v zdravstvenih domovih. Tako sem omenil le velik padec dejavnosti (za 5,9 odstotka) in ogromno povečanje »obiskov na daljavo« (za 883 odstotkov). Ta podatek utemeljuje mojo trditev, da do splošnih zdravnikov ni bilo mogoče priti, ge. Vodnik pa prepustim, da slovenske prebivalce prepriča, da ni bilo tako. Prazne čakalnice ne morejo biti dokaz, da ste v ambulantah delo opravili. In telefonski razgovori še zdaleč niso telemedicina. Če pa prazne čakalnice in telefonski klici v resnici omogočajo, da splošni zdravniki opravijo svoje delo, se postavi vprašanje, zakaj krize dostopa do splošnih zdravnikov nismo na ta »kakovosten« način reševali že pred pandemijo.

Da so splošni zdravniki odigrali pasivno vlogo, sem sklepal iz vloge koncesionarjev. Ga. Vodnik zelo tipično pozablja, da v Sloveniji pomemben del primarnega varstva temelji na zasebnih izvajalcih ‒ koncesionarjih. Teh in njihovih timov je v Sloveniji več kot 350 (splošnih zdravnikov, zaposlenih v zdravstvenih domovih, je več kot 1000), ob pandemiji pa smo vsaj na začetku po mojem mnenju pozabili, da so del javnega sektorja in javni izvajalci ter da niso javni izvajalci zgolj državni zdravstveni domovi. Za to pasivnost seveda niso krivi koncesionarji, kriva je zdravstvena oblast, ki rada dela podobne spreglede kot ga. Vodnik. Konec koncev je gospa sama zapisala, da odhod med koncesionarje pomeni, da so se izognili nujni medicinski pomoči in covidnim deloviščem, kar se sklada z mojo oceno o pasivnosti.

Skrbno sem prebral opis delovnika ge. Vodnik in se prepričal, da kaos ni le v slovenskem zdravstvu, pač pa tudi v organiziranju njenega delovnika. Dve vprašanji se ponujata sami: koliko časa oziroma sekund pravzaprav ga. Vodnik nameni posameznemu bolniku (ali izpolni obveze iz njene z glavarino plačane vloge) in kaj od dela, ki ga je omenila, je plačano posebej ter je v skladu z delovno zakonodajo?

Aneks 2 je omogočil manjši obseg dela, merjen z glavarinskimi količniki, in enako plačilo, kar pomeni, da je bila enota dela plačana bolje. Nikjer nisem zapisal, da so se s tem povečale plače v zdravstvenih domovih, a gospodarjenje koncesionarjev je drugačno in njim so se prihodki (torej ne dohodki) povečali na opisan način. Spremembe, ki jih je aneks prinesel, so uporabniki občutili le v zmanjšani dostopnosti, timi primarne medicine pa v možnostih večjih zaslužkov. Opozorilo ge. Vodnik, da teh možnosti timi splošne medicine niso izkoristili, kaže, da so bili že do tedaj plačani dovolj in da so dohodkovne spodbude nehale delovati. Pri tem ni nepomembno, da so glavarinski količniki tudi pri nas del kaosa v zdravstvu, saj bi pravilno izračunana (tehtana) sredina morala biti vedno 1, pa ni. Pri nas se dogaja posebna inflacija glavarinskih količnikov. Ta je z aneksom 2 tudi odnesla spodbude, da v času najresnejše krize vsaj začasno povečamo obseg dela zlasti koncesionarjev z nadurnim delom; če ne le z boljšim plačilom, pa s prisilo. Saj je vendar pandemija in koncesionarji niso na trgu, so del javnega sektorja!

Da, prepričan sem, da uporaba pojma družinski zdravniki ni upravičena. V našem primarnem sektorju delajo splošni zdravniki (angleško general practitioner – GP), kar dokazuje tudi podatek, da 130.000 posameznikov, in ne družin, hrepeni po splošnem zdravniku. Splošni zdravnik je tudi najprimernejši za vratarsko vlogo, ki jo ima pri nas primarni sektor. Prav zato je žalostno, da zdravstveni kaos odnaša tudi vratarsko vlogo v našem zdravstvenem sistemu.

Za to, da danes primanjkuje splošnih zdravnikov, niso krive plače. Z višjo plačo ne boste dobili nobenega dodatnega zdravnika. Samo ljudje bodo morali za enak obseg storitev plačati za zdravstvo več. Da, zdravniki v slovenskem zdravstvu »služijo lepe denarje«, kar kažejo vse statistike. Če jih vi v zdravstvenih domovih ne, morate vprašati svoje ustanovitelje in direktorje, zakaj je tako. Zakaj pa danes manjka zdravnikov, mora ga. Vodnik vprašati nekdanje zdravstvene oblasti v rokah zdravnikov in profesorje na medicinski fakulteti, ki so slabo razumeli bolonjsko reformo ter dobro monopol nekega stanu.

Seveda moj članek ni kritika zdravnikov in medicinskih sester ter drugega zdravstvenega in tudi nezdravstvenega osebja pri zdravstvenih izvajalcih. Ga. Eva Vodnik, ljudje spoštujemo vaše delo. Upoštevajte to, ko imate stike z uporabniki, četudi so ekonomisti in direktorji, a ne pozabite, da delate v kaosu, ki ga je nekdo povzročil. Toda kaos v slovenskem zdravstvu ni nastal zato, ker zdravniki ne bi znali zdraviti! Mogoče pa je nastal zato, ker zdravniki v vlogi politikov odločajo o stvareh, ki jih ne poznajo.

Maks Tajnikar