Novo metodo, ki so jo izpopolnjevali celih štirinajst let, so razvili znanstveniki pod vodstvom Eskeja Willersleva, direktorja Centra odličnosti za geogenetiko, profesorja Fundacije Lundbeck na Univerzi v Köbenhavnu in profesorja na Univerzi v Cambridgeu. Kot je pojasnil Willerslev, že od rane mladosti občuduje Sedečega bika, zato je LaPointeju ponudil svoje usluge. Inštitut Smithsonian iz Washingtona je namreč leta 2007 vrnil skalp Sedečega bika njegovemu pravnuku, ta pa je, o groza, v skladu z indijanskimi običaji večino prejetega sežgal. Tako je ostal le majhen, štiri centimetre dolg košček skalpa in Willerslev se je bal, da za raziskave ni več možnosti. Vendar je vztrajal, še več, zaradi tega je razvil še bolj inovativne rešitve in zdaj je popolnoma jasno, kdo je še živeč potomec indijanskega poglavarja. Sedeči bik, s pravim imenom Tatanka-Iyotanka, je vodil 1500 indijanskih bojevnikov in v slavni bitki pri Little Bighornu leta 1876 premagal ameriškega generala Custerja ter njegovih pet čet vojakov. Umrl je leta 1890. Ubila ga je tako imenovana indijanska policija, ki je delovala pod pokroviteljstvom ameriške vlade.
Pravnuk Sedečega bika
Las, ki je pripadal legendarnemu indijanskemu poglavarju iz 19. stoletja, Sedečemu biku, je znanstvenikom omogočil potrditev, da je Ernie LaPointe, 73-letnik iz Južne Dakote, njegov pravnuk. »Odkar pomnim, obstajajo dvomljivci glede povezave z mojim pradedom. No, nekateri bodo najbrž dvomili tudi po tej analizi, čeprav je zdaj popolnoma jasno,« je po objavi rezultatov povedal Ernie, ki ima še tri sestre.
Ernie LaPointe je po zapleteni genetski analizi lasu iz skalpa pokojnega prednika dokazal, da je pravnuk Sedečega bika, velikega indijanskega poglavarja.
