Konji so se zatekli na planino Prenj in se pasli na višinskih travnikih. Med prostoživečimi konji in skupino lokalnih ljubiteljev konj se je razvilo prav posebno sožitje. Vsako zimo so čredo konjev pospremili do nižin, da so tam lažje preživeli mrzle mesece in brez večjih težav pričakali pomlad, ko so se ponovno odpravili proti višjim predelom planine. Pred dnevi, tik pred novim letom, pa se je zapletlo. Začelo je močno snežiti in veliko konjev je ostalo ujetih v visokem snegu. Elvir Maksumić in Mirsad Halilović sta se odločila v trenutku. V viharnem vremenu sta se odpravila. Hodila sta celo noč in iskala konje. V snežnem metežu, hudem mrazu in vetru. Končno sta čredo našla in potem z nadčloveškimi napori utirala pot nazaj v dolino. Konji so jima sledili, Maksumić in Halilović pa sta bele smrti rešila kar 51 konjev. »Vsak bi to naredil za te plemenite živali,« sta skromno pojasnila svojo odločitev Elvir in Mirsad. Vendar ni bila ta odločitev tako samoumevna, zato pa je toliko bolj topla in prav primerna za te praznične dni.
V snežni metež po 51 konj
V drugi polovici prejšnjega stoletja so se na poljih vedno bolj uveljavljali traktorji, s katerimi so lahko kmetje opravili mnogo več dela kot prej z živalmi. Na marsikateri kmetiji so se zato znašli pred dilemo, kaj storiti s konji, ki so človeku stali ob strani nekaj tisočletij… Nekateri so jih prodali in konji so šli v zakol. V okolici bosanskega Konjica pa tamkajšnji kmetje enostavno niso imeli srca, da bi poslali konje pod nož, zato so jih raje spustili v naravo, misleč: »Bolje da poginejo na travniku kot v klavnici.«
Elvir in Mirsad sta v snežnem metežu rešila kar 51 konj.
