V tej poeziji skupaj s pripovedovalko, pozorno in sočutno opazovalko, sestro, ljubimko in partnerico stopimo v skriti, odrinjeni svet preganjanega in zlasti molčečega telesa – kamna spotike. Skozi zvočne in zvočene verze, tj. neskončne iztržke intimnih pogovorov in splošno rabljenih floskul (tj. družbenih zapovedi, nenapisanih norm), v katere se skuša stlačiti in samodisciplinirati lezbično telo, nas pesnitev brez intelektualne vzvišenosti, a s samozavestjo razgledanosti pelje k mesenemu bistvu. To telo, pokončno se namreč pogumno in tudi v imenu (razpadle/prekarne) lezbične skupnosti na ogled postavlja v bolečini, izgorelosti, pohabljenosti, nezmožnosti, vendar še ne dokončni izbrisanosti. Telesa so še »venomer tu / vedno bolj tu / vaša in naša / nihče ne ve / nihče naj ne ve / piše se sámo / nihče ne ve / si predstavljate / telo molčeče / telo / ona«. Pri tem pa najsiloviteje in najbolj prepričljivo deluje izpostavitev in obravnava protislovij, v katerih razpokah (ob)tiči telo: »strahota zasledovanosti ali srhljivost neopaženosti«.

Zbirka, ki je letos prejela Jenkovo nagrado, se tako lahko bere kot nadaljevanje pesničinega prvenca Ljubav reče greva (2019), le da je topografija zvokov poudarjeno in načrtno razširjena, fokus pa še vedno obrnjen navznoter – v telo posameznice in (razmišljene) skupnosti. Pesemski okvir, okov, je sicer jasen (»kolateralnost = telesa vpetost v svet«), a v središču le posredno – ko se pogoltno zajeda v telo skozi »magrittove sanje« ali »tomšičeve more«, tj. skozi družbeni imperativ: »fermentirale zunanji gnus v balzam navznoter«.

To torej ni bodibilderska poezija, ne napihuje se s steroidi, prizna svoje šibkosti, zdrse, poraze, rane, bojazni, razočaranja, neuspehe… Veliko bolj je podobna zlomljenemu, a še vedno živemu telesu, ki po krvavem pretepu vstane in (od)koraka dalje. Nekako v smislu še enega protislovja, v katerem vztraja tudi izpovedovalka: »Seveda se uprem in rečem boli me, / in to mislim v obeh jezikih mislim / in to tudi živim«. Pesnitev (in pesnjenje) torej ne kot zgolj didaskalija k dihanju ali sanje ali naval, temveč kot vnet dialog, debata, intelektualna razprava, prepir, pretep, mučenje, dotik, jok in stok, ironični preblisk, ljubezenska izpoved, premislek, refleksija, hipen uvid, sitno spraševanje, izjavljanje, pojavljanje, ples, herojstvo… Zgodovina, sociologija in politika v enem. To telo, pokončno je bivanjski performativ, zaris, kajti »brez telesa ne morete nič /…/ kar nima mesta izrekanja tu bo mesto našlo«.