»Kristina Brenkova je ena tistih ljudi, ki so v celotni zgodovini slovenskega založništva zapustili najglobljo sled,« pravi Andrej Ilc, ki je z Alenko Veler uredil knjigo Draga Kristina, ki je izšla pri Mladinski knjigi. Pri založbi, katere soustanoviteljica je bila leta 1945 tudi Brenkova, ki je že dva meseca po ustanovitvi spravila na svet prvo knjigo, nato pa kot urednica otroškega leposlovja delovala do upokojitve leta 1973.

Kot pravi Ilc o svoji uredniški vzornici, je Brenkova na področju otroške in mladinske povojne literature »od samega začetka imela celovit uredniški koncept, ki ga je poskušala čim bolj dosledno izvajati. Ni šlo vse gladko, za izidom marsikatere danes legendarne slikanice tiči prava drama. A pod črto je vendarle mogoče reči, da ji je uspelo, saj je postavila slovensko slikanico in njene avtorje na svetovni zemljevid.« Ilc se spominja, kako se je kot zagnani mladi urednik otroške literature lotil svoje prve knjige, ponatisa Pike Nogavičke, ki jo je prevedla Kristina Brenkova. »Zelo samozavestno sem vnašal popravke, Brenkova pa mi je kot starejša in veliko modrejša kolegica vse odobrila, čeprav sem, gledano nazaj, marsikje odkrival toplo vodo.«

V knjigi Draga Kristina se urednice in pisateljice z naklonjenimi besedami spominjajo njeni sodobniki in sodobnice ter sodelavci in sodelavke, med njimi Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Jelka Reichman, Svetlana Makarovič, Anja Štefan in drugi. O Brenkovi pripovedujejo kot o intelektualki, svetovljanki, duhoviti ženski, rahločutni sogovornici… Svetlana Makarovič, katere vrednost pisanja za otroke je prva prepoznala prav Brenkova, ji pravi »dobra vila«, »gospa« in »tovarišica v pravem pomenu besede«. In še zapiše: »Nikoli ne bi izpod mojega pisalnega stroja prišle nove pravljice, če ne bi prav ona s svojim tihim, svilenim glasom in prisrčno besedo ukrotila mojega renčanja.«

Pisma Kristini

V drugem delu knjige je predstavljen izbor obsežne korespondence Brenkove, ki jo ob drugi literarni zapuščini v 99 mapah hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Med drugim pismo Prežihovega Voranca, s katerim je bila kot njegova kurirka povezana že med vojno, pa tudi pisma Maksima Gasparija, Marlenke Stupica in Borisa Pahorja, ki razkriva, da je Brenkova pomembno vplivala na nastanek njegovega romana Nekropola. V knjigo sta vključeni tudi pismi pisatelja Andreja Hienga, ki sicer ni pisal za otroke, se je pa kot oče in dedek dobro zavedal, kako neznansko pomembno je, da zna nekdo objavljati »prave« otroške knjige. V zadnjem delu monografije je prek odlomkov, ki jih je izbrala Irena Matko Lukan, predstavljeno tudi leposlovje Kristine Brenkove.

Za knjigo o pionirki slovenske otroške in mladinske literature, ki je pripravila številne izbore domačih in tujih ljudskih pravljic, zasnovala revijo Ciciban in številne še delujoče knjižne zbirke ter v naš kulturni prostor pripeljala vrsto pomembnih knjižnih del domačih in tujih avtorjev, Andrej Ilc pravi, da njena vrednost nikakor ni zgolj spominska. Prinaša namreč vpogled v živo prakso na področju ustvarjanja in objavljanja knjig za otroke in mladino, predvsem pa z zaokrožitvijo človeške podobe o Brenkovi nosi univerzalno sporočilo, »saj utegne v marsikom prebuditi željo po ustvarjalnosti ali preprosto po tem, da bi delali dobro. Današnji svet potrebuje takšne navdihujoče zglede.«