Razstava Mi za mizo, s katero Slovenski etnografski muzej zaokrožuje programske vsebine ob razglasitvi Slovenije za evropsko gastronomsko regijo in je na ogled do 27. februarja, »spodbuja razmislek o mizi kot predmetu, ki nas spremlja od otroštva do smrti. O predmetu, ki se ga dnevno neštetokrat dotaknemo in ima v našem življenju poleg uporabnega tudi številne druge pomene. Polagoma dobivajo mize našega življenja nove odtenke, pomene, podobe in člane. Nekatere mize z lahkoto zavržemo, druge ostanejo vse življenje del nas in z njih polzijo številni spomini,« pripoveduje avtorica razstave Polona Sketelj.
Za mizo zasedamo različne življenjske vloge, prestopamo življenjske mejnike, gradimo odnose, izražamo čustva, praznujemo, delamo, se učimo in spoznavamo kulturo, ki ji pripadamo. Mize so prostori druženja, utrjevanja skupnosti in nam omogočajo preživetje. »V našem življenju je mnogo miz, bolj ali manj naših, zelo pomembnih in manj pomembnih, stalnih in občasnih. Povezujejo nas z ljudmi, dogodki, s prostori in časi. Združujejo snovne in nesnovne pomene, tipno in netipno, vidno in nevidno, čuteno in občuteno.«
V vsako mizo so tako odtisnjene številne zgodbe o tistih, ki so jo izdelali, pogrinjali in uporabljali, prav tako o dogodkih, ki so se okoli nje odvijali, pa naj gre za mize v domovih ali javnih prostorih.
Družinske in gostinske mize
V nadaljevanju so na ogled izbrana družinska omizja, pogrnjena praznično ali v vsakdanji podobi. Družinske mize s pogrinjki so iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja ali pa so jih za razstavo posodili njihovi lastniki. »Vsaka miza pripoveduje svojo zgodbo o družini, odnosih, praznikih in vsakdanu,« pravi Polona Sketelj, ki je razstavljene ambiente pospremila tudi z zgodbami, ki jih je o posameznih mizah zbrala.
Obiskovalce tako nagovori miza iz osrednjega bivalnega prostora kmetije iz Zavrha pri Galiciji, jedilna miza, ki jo je hči ljubljanskega obrtnika dobila za doto in jo zdaj uporablja že četrta generacija, pa tudi miza iz dnevne sobe iz 60. let 20. stoletja znanega ptujskega fotografa, okoli katere se je spletlo veliko spominov. Na ogled so majhna kuhinjska miza iz doma v Zeleni jami v Ljubljani in kuhinjska miza s kotom priznane slovenske nevropsihiatrinje iz Šiške, ki je velik del snovne in nesnovne družinske zapuščine podarila muzeju. Z ene si je mogoče vzeti babičine recepte, ki prehajajo iz roda v rod.
Na mizah iz gostiln, restavracij ali s protokolarnih dogodkov pa so predstavljeni različni pogrinjki in v povezavi z njimi tudi kultura strežbe. Primerke miz, ki jih prav tako spremljajo zgodbe, so prispevali gostilna Pri Žabarju, Center kulinarike in turizma KULT316, restavracija Atelje, Grand Hotel Union Ljubljana…
Med predstavljenimi pogrinjki so tudi praznični. »Praznična miza povezuje družinske člane in prijatelje. Povezuje generacije in nosi spomine na tiste, ki jih ni več med nami, nekoč pa smo z njimi za mizami tkali neizbrisljive sledi,« o različnih ravneh bivanja pravi Polona Sketelj.
Pogovori o mizah
Razstavo bodo januarja 2022, ko se bodo sprostili dodatni razstavni prostori, še dopolnili z mizami in stoli iz bogate muzejske zbirke, organizirali bodo vodene pogovore z lastniki nekaterih od razstavljenih miz in s strežnim osebjem. V zakladnico zgodb, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, pa lahko zgodbo svoje mize prispeva vsakdo tako, da zapiše svoje misli na razstavi ali pa jih pošlje na muzejski elektronski naslov.
