Ko človek počasi izgublja zaupanje in vero v prihodnost, se tudi sedanjost ne zdi več tako všečna. Sem pa tja kašno rajanje ali druženje, ki naj bi nadomestilo sproščenost in »normalno« veselje ob dnevnih dogajanjih, se zdi čedalje bolj znanstvena fantastika, hkrati pa »projekt«, ki se prestavlja nekam v prihodnost. Pa še to bolj po volji politične, ne toliko strokovne elite.
Ob vseh silnih dobrobitih, ki so nam jih prinesli oblastniki z vsemi svojimi paketi, ki mimogrede ne gredo v nabiralnik tako kot pismo državljanom, je pravzaprav slaba tolažba, da je novo leto pred vrati. Leto brez zaupanja, brez pričakovane medsebojne solidarnosti, brez izboljšanja zdravstvenih razmer, s skupaj več kot 6000 mrtvimi zaradi covida-19, pa tudi leto novodobnih »vojnih« dobičkarjev.
V kriznih in vojnih časih se zgodijo najbolj človeške ter tudi najbolj neverjetno bedne in pokvarjene poteze, kar jih lahko pričakujemo. Čeprav vsi skupaj iz teh časov oziroma obdobja sploh še nismo izšli, pa se vendarle kaže že dokončna ugotovitev. In ta je, da je pod zelo enotnim vodstvom države ta družba zelo nazadovala in da je zelo razklana. Morda niti ne številčno, kot bi radi pokazali oblastniki, temveč moralno. Nazadovali smo predvsem človeško in tudi demokratično.
Da, tu so zaznane spremembe, ki bodo vidne še dolgo časa. V nas in naših potomcih. Ne le zaradi vseh finančnih dolgov, ki so nadpovprečno visoki oziroma nenormalni, temveč zaradi egoizma, nesolidarnosti, neenakosti, požrešnosti, korupcije in sistemskega razgrajevanja države. Hkrati pa njene in naše nemoči ter nesposobnosti, da se vsemu navedenemu zoperstavimo.
Ampak, kot rečeno, največja izguba je izguba zaupanja v prihodnost, ki se vedno bolj oddaljuje, ki je meglena in negotova. Prepričanje, da smo nemočni, pa daje elitnikom na oblasti še večjo moč. Zato me vsi ti silni PKP-ukrepi, ki so podkrepljeni z nekimi številkami, nekako ne prepričajo. Predvsem ne zato, ker ne vsebujejo duha vizije, enotnosti, enakosti in zaupanja. Številni zakonski »podtaknjenci« samo dokazujejo, da ti paketi, ki nam jih prinašajo kot bombone in danajske darove, najbolj koristijo oblastnikom. Navidezna »demokratičnost« večine nas vodi v brezperspektivnost, ki nikakor ni samo od tega kriznega trenutka. Kaže pa na nesposobnost vodenja družbe in našega sobivanja.
Zato bi si želel, da prazni nasmehi predsednika države, ki mimogrede lahko prepriča o svojih dobrih namenih le še kakšnega predšolskega otroka, ali pa tviti predsednika vlade, ki zadovoljujejo le še njegove najbolj zveste podanike, pa podpora in z zlatom obdani oltarji verskih vrhov in po novem tudi zlatega državnega reda ne bodo nikoli več krojili moje in naše usode v prihodnosti.
Morda je to utopija, morda pa tudi ne. Bom videl v aprilu. Nikakor pa si ne želim doživeti še nekega PKP 320.
Miloš Šonc, Grosuplje
