Prva Matrica iz leta 1999, mojstrovina bratov Wachowski, je ujela angst s preloma tisočletja in ga zapakirala v pripovedno večplasten in vizualno osupljiv komercialen film. Zabavala je in vzbujala srh. Na eni strani je predstavila idejo totalnega sistema v obliki čez oči poveznjene virtualne resničnosti, na drugi v usnje odete upornike, ki obvladajo pest in pištolo. Dvajset let pozneje od bratov, ki sta medtem postala sestri, na stolčku sedi zgolj polovica režiserskega dueta. Lana Wachowski se v prvi tretjini četrtega dela, ki od samega začetka napove tonalno bistveno drugačen film, sprašuje, kako sploh posneti nadaljevanje nečesa tako trdno zasidranega v kolektivno popkulturno zavest.
Pri tem se poigrava z občinstvom, to poigravanje pa je mestoma že cinično. To namreč počne dobesedno, saj je Keanu Reeves kot nejeverni Tomaž Thomas Anderson znova vklopljen v matrico, le da je sedaj v čudežni deželi priznani avtor trilogije videoiger Matrica. Njegov naslednji projekt? Seveda – Matrica številka štiri. Če je bila torej družbena kritika predhodnikov striktno prispodoba znotraj filozofsko-akcijske pripovedi, Lana Wachowski v ponovni obuditvi materije redno prestopa pregovorni četrti zid in koketira z občinstvom. Tisto, kar razkriva, pa je svet poznega kapitalizma, svet, v katerem nezadržno rastejo številke medikaliziranih in terapiranih posameznikov, svet, v katerem se človek prostovoljno podreja novim tehnologijam, in svet lahke kulture, v katerem tudi monumentalno delo, kot je Matrica, pod pritiski velikih studiev ne uide tretmaju neskončnih nadaljevanj.
Neskončnih nadaljevanj, ki jih publika vztrajno pljuva, a tudi vztrajno konzumira. »Za tiste, ki radi žrejo drek,« lahko preberemo na enem izmed neonskih napisov, ki gledalcu brez kakršne koli subtilnosti meče v obraz, kako smo v 21. stoletju bolj kot kdaj prej sužnji kratkočasne zabave, ki umetniški vidik žrtvuje na račun serijalnosti. Zabave, ki ne sme biti naporna in ki naj služi kot beg pred problemi in potrebo po razmišljanju. Nič ne poteši tesnobe bolj kot dobra mera nostalgije, slišimo. Gre za očitno ironijo, saj tako kot režija Lane Wachowski, ki v seriji flashbackov nove prizore provokativno vzporeja s starimi, tudi nova verzija Matrice znotraj filma igra predvsem na čustva, hkrati pa – tako kot današnji kulturni in politični sistem hiperprodukcije – um slehernika »napumpa« s toliko hrupa, da povsem zabriše mejo med fikcijo in resničnostjo. Med dejstvi in lažmi, če hočete.
Potemtakem je lahko nekaj, kar je imelo še včeraj pomen, danes povsem trivialno. Če je bil Neo v prejšnji Matrici mesija, ki je dal svoje življenje za premirje med stroji in ljudmi, je danes njegovo žrtvovanje zbanalizirano in zmarginalizirano na raven videoigre. A kako se lahko sploh upiraš, če niti ne veš, kaj je resnično, nam navržejo filmarji. V kontekstu postfaktične družbe zato sploh ni čudno, da je četrta Matrica film, ki v medtekstu premleva, kako neizvirna in oportunistična so nadaljevanja, sočasno pa dosledno ponavlja vse motive predhodnikov. Everything goes. Seveda pa tudi mestoma genialna satiričnost nove Matrice ne more mimo dejstva, da ikoničnosti prejšnjih filmov, sploh pa prvenca, nikakor ne more ponoviti. »Kaj če ne morem biti to, kar sem nekoč bil,« priznava Reeves kot Anderson. Prispodoba tega so ne nazadnje akcijski prizori, ki so le bleda senca briljantne koreografije in kadriranja ter inovativnih učinkov izpred dveh desetletij. A če nova Matrica mestoma kleca pri izvedbi, idejno vsekakor ne razočara.