Težko se je znebiti občutka, da je avtomobilski svet (podobno kot tudi svet obče?) vse bolj uniformiran. V smislu, da je – čeprav proizvajalci ponujajo rekordno število različnih modelov avtomobilov – oblikovno čedalje manj izstopajočih štirikolesnikov. In četudi se kak takšen najde, pa je to, izstopajoč namreč, precej manj, kot so znali biti izstopajoči avtomobili še pred desetletjem, dvema. Pa da ne bo pomote, to ne pomeni, da primanjkuje lepih, atraktivnih avtomobilov, še zdaleč ne; nemara jih je celo več kot kadar koli. Ni pa ga praktično več novega avtomobila, ki izstopal na način, da bi bil veliko ljudem tudi grd, ni ga takšnega, ki bi čustva delil do te mere, da bi ga ljudje bodisi brezpogojno »ljubili« bodisi »sovražili«. Pri katerem vmesne poti ne bi bilo. Izgubila se je, skratka, tista druga skrajnost, avtomobili so nam danes všeč ali ne tako zelo všeč, ni pa več takšnih, ki nam sploh ne bi bili všeč.

No, še na prelomu stoletja je bilo drugače. Takrat je denimo na ceste zapeljal avto, ki je šolski primer zgoraj opisanega – približno polovica je bila nad njim navdušena, polovici je bil, dobesedno, najgrši vseh časov. Čustva je delil celo do te mere, da ga je denimo ameriška revija Car and Driver leta 2001 uvrstila na listo desetih najboljših avtomobilov, istega leta je osvojil tudi naziv severnoameriškega avtomobila leta, ki ga izbira 60 novinarjev iz ZDA in Kanade, na drugi strani pa je njegovo kabrioletsko različico britanski Top Gear leta 2013 proglasil za najslabši avtomobil zadnjih 20 let. Da, bil je, dobesedno, najboljši in najslabši – chrysler PT cruiser.

Poklon tridesetim

Ne tako nelogičen zaključek bi lahko torej bil tudi, da so ga imeli v ZDA radi, v Evropi pa so ga sovražili, a zadeva še zdaleč ni bila tako enostavna, saj že sami poznamo posameznike, ki bi jih lahko uvrstili v en ali drug tabor. Da, PT cruiser je bil kar nekaj časa naprodaj tudi v Sloveniji (še ob koncu lanskega leta jih je bilo pri nas registriranih 324), a njegova zgodba se je vseeno začela v ZDA, kjer so ga z veliko pompa predstavili leta 2000. V tistem času je prodaja enoprostorcev (v ZDA jim pravijo »minivan«) tam dosegla vrhunec, na začudenje vseh pa so svoj prostor pod soncem dobili celo majhni predstavniki tega razreda.

»Pojavila se je priložnost za 'mini minivane', a trik za uspeh je bil, da niso smeli biti videti kot 'minivani', morali pa so biti praktični in funkcionalni. Ljudje so želeli nekaj novega. Kupci, ki so odraščali, ko so bili najbolj priljubljeni družinski avtomobili karavani, v devetdesetih teh niso želeli kupovati in so imeli raje enoprostorce – kot malce kasneje tisti, ki so odraščali v dobi enoprostorcev, niso želeli njih. PT cruiser je na ceste zapeljal na prelomu vsega tega, ko so se kupovali še vsi, pri Chryslerju pa smo z njim oblikovali avto, ki ni bil nič od naštetega, a hkrati vse našteto – kompakten, a zelo prostoren štirikolesnik, ki se ga je dalo precej lažje manevrirati kot klasične enoprostorce ali športne terence,« je povedal Chris Theodore, ki je bil takrat pri Chryslerju podpredsednik razvojnega oddelka platform, in dodal, da je bila pika na i in eden glavnih razlogov za uspeh (in na drugi strani seveda razlog, da ga številni niso želeli niti pogledati) njegova silhueta, ki je bila poklon ameriškim dirkalnim avtomobilom »hot-rod« iz tridesetih let prejšnjega stoletja.

Izdelovali so ga v Gradcu

Morda je bil tudi omenjeno razlog, da je bil PT cruiser (črki PT označujeta besedi »personal transport« oziroma »personal transportation«, kar pomeni osebni transport) v ZDA nemudoma zelo uspešen in proizvodnja kaj nekaj časa ni mogla povsem dohajati povpraševanja, medtem ko je imel v Evropi oboževalcev manj. Na staro celino je sicer zapeljal precej kmalu, že leta 2001, leto kasneje pa so ga za tržišča izven Severne Amerike začeli izdelovati in ga krajši čas izdelovali tudi v tovarni v Gradcu v sosednji Avstriji. »PT cruiser je lep primer inovativnosti naše znamke, avto, ki dokazuje, da je lahko hkrati praktičen, uporaben in da se za njim obračajo pogledi,« ga je opisal takratni prvi mož Chryslerja Dieter Zetsche. No, kljub temu, da so nanj polagali veliko upov, v Evropi, in tudi drugod, uspeha iz ZDA PT cruiser ni nikdar dosegel, o čemer priča tudi podatek, da so kar 1.050.281 od skupno 1,35 milijona prodanih primerkov dostavili kupcem v ZDA.

Na evropskem trgu je bila kupcem sicer nekaj časa na voljo tudi različica z dizelskim motorjem, ki je v času, ko je njihova priljubljenost močno rasla, vendarle poskrbela za nekaj boljše prodajne številke, medtem ko so veliko večino teh 4,29 metra dolgih avtomobilov poganjali različni bencinski motorji z močjo do največ 172 kilovatov (234 konjev) v različici GT. V enajstih letih proizvodnje je PT cruiser sicer dobil številne druge posebne različice, večinoma vezane na kakšne posebne oblikovne dodatke, karoserijsko gledano so mu dodali tudi kabrioleta, usodni udarec, ki je pomenil začetek njegovega konca, pa je prejel leta 2008. Takrat so ga na ameriških testnih trčenjih inštituta IIHS razglasili za najnevarnejši majhen avtomobil v ZDA in prodajne številke so v naslednjih treh letih strmoglavile.