Ampak trma in ponos naredita svoje. Seveda bom prišla do parkirišča, kjer cesta naprej od Kranjskega Raka ni splužena do konca. Imam to v nogah in avto v gumah. V krču, počasi in v drugi prestavi je avto grizel v hrib, sama pa sem stiskala vratne mišice v želji, da nihče ne bi pripeljal nasproti. Zaradi spluženega snega na stran je že tako ozko cestišče postalo še ožje. In ne, tukaj ne priznam, da ima strah velike oči. A da se pohvalim, z avtomobilom sva brez težav prišla do cilja, tudi po snežni podlagi, ki pa je bila tokrat posuta s peskom. Zaradi vožnje v krču pa muskelfiber ni popustil še naslednjih nekaj dni.

V tolažbo mi je naslednji dan padla v oči raziskava, ki je pokazala, da kar 80 odstotkov voznikov ni povsem sposobnih za vožnjo, ko sta na cestah sneg in led. Zato je po mnenju strokovnjakov ključnega pomena dodatno usposabljanje tistih z manj izkušnjami za vožnjo v zimskih razmerah. Morda mi bo telo hvaležno, da se ob prvi priložnosti prijavim in si plačam uro varne vožnje v snežnih razmerah. Pa sem nekoč to dobro obvladala. Z leti sem postala »komod« in ko snežne padavine ponovno presenetijo cestne uslužbence, raje počakam dan ali dva, preden se ponovno usedem za volan. Ker mi življenje v mestu to tudi dopušča.

Seveda pa sneg in poledica nista edini težavi, ki vplivata na jutranjo rutino in razpoloženje ljudi. Drgnjenje pomrznjenega stekla je ritual, ki bi se ga marsikdo najraje izognil. Sama sem našla zase najboljšo rešitev: z močno kavo, prelito v »kozarec za s sabo«, počakam v avtu 10 minut, da se avto odtaja sam. Seveda je obvezno tudi gretje sedeža pod zadnjico. In ko avtomobil povežem s svojim telefonom, kjer so te dni že naloženi zimzeleni božični komadi, ob katerih preostanek družine zavija z očmi, je tudi čakanje v prazničnem mehurčku, da je avto pripravljen za na cesto, prijetno.