Zadnji dnevi so bili življenje v malem. Zip verzija v hitrem zamahu. Po enem mesecu, morda več, morda manj, kdo bi vedel v tem še enem »ne-letu« kolosalne časovne zmede, se je iz bolnišnice vrnil naš drag prijatelj. Dnevi, ki jih je preživel s kisikovo masko na obrazu, so se zdeli dolgi. Neskončni. Vsak dan so po telefonu od žene prihajale novice, kako se počuti, kaj pravijo zdravniki. Neznan, še vedno in vseskozi nov virus. Ne moreš predvideti, kot pri znani bolezni, kakšna bosta potek in pot do ozdravitve. Ko je že bilo videti, da mu gre na bolje, je bilo naslednji dan kot tistega prvega dne, ko so ga sprejeli. Pošiljali smo mu sporočila. Spodbudna. Skrbna. Ljubeča. Bolje ko mu je šlo, več je bilo zajebancije. Precej nekorektnega humorja, ki ga pol mlajši od nas ne bi razumeli. Njegovo ženo sva vmes s prijateljico peljali v njuno hišo izven Ljubljane. V glavnem sta pozimi tam. Ko sta se nazadnje odpravila v Ljubljano, je bilo za nekaj dni. Zato večine stvari nista vzela s sabo. Šle smo torej prezračit hišo, pozdravit sosede in vzet stvari. Vseskozi nas je preko telefona in kamer okoli hiše gledal, nas usmerjal in pošiljal fotke iz bolnišnice. Stale smo pred kamero, delale grimase, mu mahale… Soseda, sicer duhovita in nabrita, je spustila solzo. V lokalni in moji najljubši restavraciji smo mu pošiljale fotografije ljudi, ki so ga pozdravljali in mu želeli dobro. Luštno je bilo, kljub negotovosti. Prišel je domov, končno. Shujšan, težko diha, čakata ga dolga bolniška in Soča. Njegov pregovorni humor je še vedno tu.
Slab teden po njegovi vrnitvi sem šla na poroko. Prvič v življenju sem bila priča. Vznemirjena pa, kot da bi se jaz sama poročila. Bil je pravzaprav kratek birokrat...
