Punk je bil v Jugoslaviji na začetku slovenska zadeva. Plus Reka in Pulj. Geografija (je) naredi(la) svoje, tako da je kitarska distorzija s teksti, ki se nočejo sprijazniti z obstoječim stanjem sveta, najprej našla pot do kleti in garaž, od Kodeljevega in Most preko Gerbičeve in Rožne doline do Guvernerjeve palače na Reki. Ko je s kompilacije Novi punk val zagrmelo Ljubljana je bulana, se je zadeva začela na veliko. V prostore za vaje so se vselili jakne s priponkami in dotlej znani, a nekoliko močneje in enostavneje odigrani riffi. To je bila pot naše mladosti v državi, ki je prisegala na bratstvo in enotnost. V državi, ki se bo razpočila kot duša Seada Mulahasanovića, glavnega lika Outsiderja, ki ga v filmu igra Davor Janjić.

Kljub dejstvu, da sta punk in novi val v zgodovini (popularne) slovenske kulture zasedala solidno mesto – veliko bolj kot v preostalih krajih bivše Juge – se je na film o tem dolgo čakalo, več kot desetletje in pol. Razlogov za to je dovolj in tukaj ne bomo navajali vseh, a treba je povedati, kaj se zanemarja, in to je, da so take stvari zelo pogosto odvisne od duha časa. Ko ima torej talentiran posameznik kaj povedati, je pomembno, da obstajajo kanali, prek katerih to izvede. V tem primeru je šlo za družbeno klimo. Takratna Slovenija je bila veliko bolj svobodna od današnje: danes je res težko pomisliti, da bi bila državna televizija glavna producentka filma, ki je subverziven, ki na ta način preizprašuje življenjske vrednote in katerega glavni protagonist je mlad punker, pol Bosanec pol Slovenec. Ki sovraži očetovo »JLA-kulturo«, v materini, ki se ji je treba prilagoditi, pa se počuti – utesnjenega. Med drugim je tudi zato Outsider zelo pomemben film. Zadnji prizor, v katerem Metka (Nina Ivanič) 4. maja 1980, na dan Titove smrti, teče pod trobojnicami s peterokrakimi zvezdami, slovenskimi in jugoslovanskimi, je eden najmočnejših v postjugoslovanskem filmu. Gre za beg, beg pred preteklostjo, a v preteklost, saj prihodnost ni za nas. Za outsiderje.

Berlinski čar Ljubljane iz devetdesetih

Ljubljana iz devetdesetih let, iz časa, ko je nastal ta film, je imela neki diskreten šarm zapuščenosti, v katerem se tisto sivo mesto iz socializma še ni spremenilo v umito ogledalce evropske periferije. Tisti neasfaltirani prehodi poleg Delove zgradbe, čez katere si se s kolesom komaj prebil in kjer te je lahko ugriznil pes, zid vzdolž Kolinske, idealen za grafite, stara Metelkova so dajali Ljubljani nekakšen berlinski čar. To je bilo mesto – joker, preveliko, da bi ostalo provinca, in premajhno, da bi postalo metropola. Ravno prav veliko, kot bi rekli.

A v njem so se znašli ljudje z različnih vetrov. Nekateri so se namenili na zahod, a niso hoteli ali niso mogli pobegniti naprej, ker jih je kontekst dovolj spominjal na tisto, kar so pustili doma. Po drugi strani so bili tisti »pravi« Ljubljančani nam, ki smo sem prišli iz mest, naklonjeni, ker smo si delili podobno zgodovino koncertov v zadimljenih klubih ali košarke na prostem. Kot bi rekel skladatelj res izjemne glasbe v Outsiderju, takrat prebivalec Ljubljane, Saša Lošić, »nas je pokvarila obzirnost«. To bi lahko bila skupna značilnost večine avtentičnih urbanih pojavov z območja nekdanje Jugoslavije. Strah in previdnost. Kot pri Kocbeku. Strah in pogum, samo malo drugače. Sori, stari. Enkrat Ljubljančan, vedno Ljubljančan.

Nisem razmišljal o nobenih posledicah, medtem ko so se v temi bruseljske kinoteke v temi premikale slike na platnu. Pustil sem, da se film odvije, in poskušal biti običajen gledalec, ki je, glejte, sem v prestolnico evropske blagajne prišel pogledat nekaj svojega. In? Bil sem, na primer, iskreno navdušen nad igralskim znanjem Bombe in desetnika (igralca Uroša Potočnika in pesnika Esada Babačića – in ta obraz Danijela Malalana, madonca, kot da bi prišel iz filma American Graffiti) ter super vlogama razredničarke in punkerke, ki spremlja bend (Milada Kalezić in Manca Dorrer). In srečen zato, ker film »deluje« na več ravneh, in žalosten zaradi prizora, v katerem nastopava N. in moja malenkost. Sva nekje za Bežigradom, kot se danes lepo reče, fizična delavca v modrih delavskih kombinezonih, drživa vsak svojo steklenico Uniona v roki. Outsiderja. V Outsiderju. N. je malo bolj sproščen, jaz pa malce nadobuden, z nekaj zavisti in nekaj temeljne nezainteresiranosti, poudarjene z brezdeljem odmora na gradbišču. S pogledom spremljava najinega »rojaka«, ki osvaja svojo sošolko, in dajeva pripombe. Mlada sva, suha in zagorela. Niti senca tega, kar sva danes. N.-ja že več let nisem videl, tako da lahko govorim le o sebi. A vseeno sem bil vesel, da sem videl ta film v povsem novem kontekstu. Zlasti pa zato, ker je družba, ki ga je videla prvič, ugotovila, da je še vedno svež. In da govori o nečem pomembnem.

Takrat smo mislili, da prihaja boljša prihodnost

Davor, ki igra glavno vlogo, je prijatelj iz najstniških dni. On je odšel v Anglijo: imel je dokumente, s katerimi ni mogel na ozemlje nekdanje Jugoslavije. Za film so ga pretihotapili na Štajersko. Spet sva se srečala v Ljubljani. Lik Seada, ki ga je navdihnila usoda pokojnega ljubljanskega punkerja Dušana Košaka, je postal podoba cele generacije, ki bi lahko poletela, a ji to ni bilo usojeno. In ji ni bilo dano. To so ji preprečile okoliščine. Kar je evfemizem za konservativnost in primitivizem okolij, ki so med življenjem v relativno urejeni in stabilni družbi izbrala izhodišče, ki ni preseglo delitev iz preteklosti. Ali če poenostavimo, iz druge svetovne vojne. Tako je bilo v osemdesetih in devetdesetih letih in tako je z majhnimi spremembami tudi danes. Talci neizživete preteklosti.

Ko se človek obrne nazaj, kaj vidi? Nič kaj dosti. Neke sence, obrise nekdanjih življenj, neke drage ljudi iz tega filma, s katerimi, hvala nebesom in naši potrpežljivosti, še vedno prijateljuje ali s katerimi je še vedno duhovno povezan. In se nekako globoko v sebi zaveda pozicije outsiderja. Tukaj, v prestolnici novega cesarstva, ki mu formalno ne pripadam, a v katero je prišel delček kulture. Ki jo občutim kot svojo. To je paradoks. Saj niti en film, ki se je pojavil pozneje, ni imel te vrste emocije in te ravni umetniškega izraza, v katerem je prišla na dan praktično vsa generacija in v katerem je bilo povedano vse, kar je bilo treba povedati. Takrat smo lahko mislili, da prihaja neka boljša prihodnost. Danes po punkersko spet vemo, da prihodnosti ni.

Kot v Outsiderju. Enkrat Outsider, vedno Outsider.