Slovenija se po eni uspešni in eni neuspešni kandidaturi tretjič podaja v tekmo za nestalno članico varnostnega sveta, tokrat za obdobje 2024–2025. Kandidaturo je objavila poldrugo leto pred junijem 2023, ko bodo v generalni skupščini izvolili pet novih nestalnih članic od skupno desetih, med njimi tudi edino iz vzhodnoevropske skupine. Osemnajst mesecev se morda zdi veliko, vendar ni. Potem ko je Slovenija končala svoj prvi (in doslej edini) mandat v varnostnem svetu v obdobju 1998–1999, je že junija 2000 napovedala, da se bo spet potegovala za sedež v obdobju 2012–2013, torej več kot desetletje pred glasovanjem. To ni nenavadno, to je precej običajno. Portugalska, denimo, ki se poteguje za enega od dveh zahodnoevropskih sedežev za obdobje 2027–2028, je kandidaturo napovedala leta 2013, štirinajst let prej. In Belorusija, za zdaj edina protikandidatka Slovenije, jo je napovedala že leta 2007. To ne pomeni, da je slovenska kandidatura kaj manj legalna ali legitimna. Pravila dopuščajo vse, tudi vskok v dobesedno zadnjem trenutku, včasih kot kompromisni kandidat, včasih kot »nergač«, kot je letos storila Demokratična republika Kongo, ko je s svojo (obnovljeno) kandidaturo za obdobje 2022–2023 vsega mesec dni pred glasovanjem skočila v zelje Gabonu, za katerega so se v Afriški uniji že prej dogovorili, da zasede sedež, ki po celinski rotaciji pripada centralnoafriški regiji. (Kongo, čigar predsednik je letos tudi vodja Afriške unije, je potem od kandidature odstopil.) Čas pa je pomemben zato, ker je resna kandidatura za varnostni svet proces, ki vključuje pripravo izhodišč, ustrezno predstavitev, prepričevanje vseh posameznih članic OZN in regijskih skupin, okrepljeno in izurjeno diplomatsko posadko, veliko zakulisnega dogovarjanja in trgovanja z glasovi za različne položaje v različnih organizacijah ter finance.
Leta 2011 je Slovenija odstopila po petnajstih krogih glasovanja v generalni skupščini v tekmi z Azerbajdžanom, ko je ta »vodil« s 116 glasovi proti 77 (treba je d...
