»Iz teh punk fantov ne bo pa nikdar nič, mi je dejala babica, ko sva jih skupaj videla po televiziji,« je pod enega od zgodnjih posnetkov Metallice na spletu napisal nek njihov zgodnji ameriški privrženec. Babica se je uštela. Metallica niso bili punkrockerji, ampak trash metalci, so utemeljitelji podzvrsti heavy metala, ki je resda izmed vseh najbolj mejila na punk. Trash je od punka povzel hitrost skladb, prav tako pa »naredi sam« način delovanja, širjenje posnetkov prek osebnih kanalov in neodvisnih in specializiranih založb. Trash metal je bil nizkoproračunski. Prva plošča Metallice Kill 'Em All iz leta 1983 je stala 15.000 dolarjev in investitor je skoraj bankrotiral, a ob koncu prve Metallicine turneje po Evropi, ki je sledila izidu plošče, je bila prodana v 60.000 primerkih.

Metalska antimoda

Osrednje videnje heavy metal glasbe tudi v naših krajih je v precejšnji meri krojeno z angleškimi zasedbami, kot so Judas Priest, Black Sabbath, Venom, Iron Maiden, Saxon. Slednji so bili svoje čase sploh redni gostje Hale Tivoli. To so zasedbe, ki so uveljavile nastope s scenografijo, z ventilatorji na odru, da so oprani dolgi lasje mitsko plapolali v vetru, nosili so oprijete elastične hlače, usnje in nete. Metal je bil antimoda. Za izumitelja kombinacije usnja in netov se na primer šteje resda nikdar dolgolasi Rob Halford, vokalist Judas Priest, zasedbe, ki je nastala leta 1970 in ob Black Sabbath tvori prvi val angleškega metala. Oboji so iz industrijskega Birminghama in utemeljitelji žanra. »Metal glasbo sem čutil, preden so jo iznašli. V osnovni šoli sem pisal na mizi, ki se je tresla v ritmu parne stiskalnice, ki je butala v tovarni na drugi strani ceste,« je ob priložnosti povedal Halford, edini deklarirani gej v svetu heavy metala, sicer močno podvrženega izročilom Vikingov, saksonstva, tevtonstva, številnih hitro ujezljivih bogov in druge izrazito moške simbolike.

Britanska metal invazija

Halfordu se pripisuje tudi uvedba usnjene jakne, čeravno je to v svet pop kulture vpeljal Marlon Brando leta 1953 v filmu Divjak. Pred tem so jih v ZDA kot svojo modo začeli nositi motoristi oziroma ameriški vojaki, ki so se vrnili iz druge svetovne vojne in ki so na motorjih in s pripadajočim načinom življenja poskušali izživeti posttravmatske vojne sindrome.

Pod vplivom britanskih metal zasedb novega vala, ki so se začele porajati konec sedemdesetih, se je v ZDA v začetku osemdesetih v manj glamuroznih okoliščinah malih klubov začel nedriti trash metal. Moška ali bolje rečeno osamljena fantovska glasba. Leta 1985 sta James Vance in Raymond Belknap, ameriška mladeniča, preživljala popoldan ob pitju alkohola, kajenju mehkih mamil in poslušanju Judas Priest. Belknap se je nepričakovano ustrelil s šibrovko, starši pa so tožili Judas Priest, da se je to zgodilo zaradi sublimnega sporočila »Stori to«, domnevno skritega v skladbi Better By You, Better Than Me. Halford je moral na sodišču peti, zasedbo pa so leta 1990 oprostili obtožb.

Za ameriško pretežno belopolto mladež je bil metal oziroma trash metal nova doza hrupa, ki je uspešno zapolnila praznino po vseh na videz izpolnjenih srednjerazrednih sanjah. Hitrost skladb je bila pod vplivom punka pospešena, kitare so neusmiljeno distorzirano brenčale kot še nikoli, bobni pa so dodatno bobneli zaradi uporabe dvojnega nožnega pedala ali še raje kar dvojnega bas bobna. Običajen bobnarski komplet ima samo enega.

Vpliv Motörhead

Vzorčen primer »trash« bobnarja je bil Phil Taylor alias Animal, hiperenergetski bobnar angleške zasedbe Motörhead, še ene britanske zasedbe, nastale sredi sedemdesetih, ki je bistveno vplivala na obče zvišanje ravni glasnosti tako v metalu kot v rocku nasploh. O globalni vplivnosti Taylorja nenazadnje govori dejstvo, da se je z vzdevkom Animal ponašal tudi nekdanji bobnar Lenih kosti iz ljubljanskih Jarš.

Na takšnih osnovah je oktobra 1981 nastala Metallica. Ustanovila sta jo potomec operne pevke in voznika tovornjaka iz Kalifornije ter teniški talent iz Danske, ki ga je družina poslala v začetku osemdesetih trenirat tenis v Los Angeles, a ga je bolj zanimal heavy metal kot treningi. Danes sta znana kot James Hetfield in Lars Ulrich. Kitarist in vokalist ter bobnar zasedbe Metallica. A njen ustanovni član je bil tudi Dave Mustaine, solo kitarist, ki je bil v prvih dveh letih obstoja tudi frontman zasedbe, saj je bil Hetfield še sramežljiv.

Alcoholica

Kompletna Metallica je bila na alkoholu in kaj kmalu se jih je oprijel alternativni vzdevek Alcoholica. Ljubili so predvsem vodko, pili so vsi, a še več kot drugi je pil Mustaine. Zaradi težav z alkoholizmom, mamili in povzročanjem konfliktnih scen so ga aprila 1983, tik preden je zasedba v New Yorku začela snemati svoj prvi album Kill 'Em All, preostali člani odpustili. Njega in njegovo opremo so naložili na avtobus in ga poslali v rodno Kalifornijo, v zasedbo pa je prišel Kirk Hammett, sedanji solo kitarist.

Mustaine je vzpon kolegov spremljal doma kot javno prepoznana zguba. »Težko je bilo gledati, kako se vse, česar se dotaknete, spremeni v zlato, vse, kar naredim jaz, pa ne. Petnajst let nisem več govoril s svojim danskim prijateljem, s katerim sem imel prej skupne sanje. Nekateri so me začeli sovražiti in na ulici za menoj vpili Metallica,« se je tistih let spomnil v pogovoru prav z Larsom Ulrichom.

Dave Mustaine vs. Metallica

Ko je leta 1985 Mustaine z Megadeth izdal debitantski album Killing Is My Business and Business Is Good, je bil z njim uspešen zgolj pri manjšinskem specialističnem občinstvu, medtem ko so Metallica igrali na največjih festivalih in bili tik pred snemanjem in izidom prelomnega albuma Master of Puppets. A Mustaine je vztrajal in se v devetdesetih letih prebil nazaj v vrh trash žanra oziroma se vzpostavil kot samostojno ime. Megadeth se danes ob Metallici, Slayer in Anthrax prištevajo med veliko četvorko ameriškega trash metala, zavoljo neobrzdanega načina življenja, ki se mu niso odpovedali, pa predstavljajo trash, ki ga je Metallica, katere člani so se vmes streznili, presegla in se od njega oddaljila. S tem pa tudi od občinstva, ki vztraja pri pravovernosti izročila in kot nadaljevalca tega prepoznava predvsem Mustaina, nikakor pa ne več Metallice. Sploh ne po letu 1992, ko je ta z napevi kot Nothing Else Matters postala zvezda osrednjih lestvic.

Leta 2011 je Mustaine sicer nastopil z Metallico na njihovem koncertu v San Franciscu in že se je zdelo, da so zamere pozabljene, vendar so se skozi intervjuje, v katerih so bila vprašanja o odnosih neizbežna, zamere obnavljale in ohranjale še deset let. Nenazadnje je zbujanje pozornosti s kulturnim bojevanjem koristilo enim in drugim. Je pa letošnje poletje Mustaine priznal, da Metallica vsa ta leta verjetno ne bi preživela in obstala, če bi ga obdržala v zasedbi, rekoč: »Moralo je priti do eksplozije.«