Za nami so štiri jesenske interpelacije ministrov iz dveh koalicijskih strank in iztekle so se po pričakovanjih, čeprav se je pri kakšni celo nakazovalo, da bi lahko uspela. Zastavlja se vprašanje, zakaj so interpelacije ministrov sploh smiselne, če so vnaprej obsojene na neuspeh. Na to dilemo najbolje odgovori črnogorski ali srbski pregovor, ki pravi, da sneg ne pada, da pobeli strmine, ampak da se prepoznajo sledi zveri. In s temi interpelacijami pred parlamentarnimi volitvami lahko opazujemo sledi posameznih ministrov, s pomočjo katerih si lahko ustvarimo prepričljivo sliko, s kom imamo dejansko opraviti.
V interpelaciji ministrov iz stranke SMC smo spremljali anemična nastopa Simone Kustec in Marijana Dikaučiča, ki sta se zatekla k preprosti strategiji molka, da se ...
