Rdeče-modre pajkice so očitno hit tisočletja. Medtem ko nekateri superjunaki dobijo komaj en samostojen film, smo v zadnjih 20 letih videli že reci in piši osem igranih celovečercev o Spidermanu, ki je ena najvarnejših producentskih naložb v kinokarto, kokice in kokakolo. V kostumu najstnika, ki pleza in niha med newyorškimi stolpnicami, se je najprej potil Tobey Maguire, v ponovnem zagonu franšize Andrew Garfield, od leta 2017 pa ta čast pripada Tomu Hollandu. A če sta poti obeh predhodnikov aktualnega pajkca vsaka po svoje zavili v slepo ulico, si lahko Sony in Disney po zaključeni prvi Hollandovi trilogiji maneta roke in načrtujeta nove filme, saj so se v pajčevine odtlej brez izjeme vsakokrat ujeli tako kritiki kot tudi dolarski zelenci.
In če smo bili v prejšnjem delu Daleč od doma, se tokratni podnaslov glasi Ni poti domov, kar je simbol tistega, kar gledamo. Svet je namreč izvedel, kdo se skriva pod masko Spidermana, kar zelo oteži vsakdanje življenje Petra Parkerja in njegovih najbližjih. Potem ko ga nihče ni prosil za soglasje za obdelavo osebnih podatkov, ima sedaj težave z vpisom na faks, življenje mu greni fake news novinar Jonah Jameson, ljudje pa se razdvojeni med tem, ali je junak ali terorist. Zato se zateče k čarodeju doktorju Strangeu, čigar ogrinjalo in šablonsko bradico znova nadene igralec Benedict Cumberbatch. Rešitev je preprosta, mlademu junaku naj bi anonimnost povrnil urok pozabe, a ko se ta sfiži, se odprejo vrata vzporednih svetov, iz katerih se nad Spidermana zgrnejo hudobneži iz prejšnjih filmov.
Dobesedno. Ne gledamo namreč zgolj nostalgičnih pomežikov in subtilnih referenc, ampak se z vsemi zvonovi in piščalkami vrača originalna zasedba iz filmov, preden se je kostum napel po podobi Hollanda. Električarja znova igra Jamie Foxx, peščenca Thomas Haden Church, doktorja hobotnico Alfred Molina, napol človeka, napol kuščarja Rhys Ifans, zelenega goblina pa seveda Willem Dafoe. Po odlični animiranki Spider-Man: Novi svet se tako tudi v igranem celovečercu spoznamo s konceptom multivesolja, torej vzporednih svetov, v katerih so se karte usode premešale drugače. Scenarista Chris McKenna in Erik Sommers, ki sta se v vlogi piscev podpisala že pri prejšnjih dveh filmih, pa iz znanstvenofantastičnega zapleta ne naredita gordijskega vozla, ampak le poudarita tisto, zaradi česar je Spiderman tako priljubljen superjunak.
Preprosto je – Peter Parker je najstnik z najstniškimi težavami, četudi v prostem času rešuje svet. En trenutek uganja cirkusantstvo med nebotičniki, že v drugem mora žonglirati med težavami običajnega mladostnika, ki se spotika ob vstopanju v svet odraslih, hkrati pa na svojih ramenih zaradi ugriza pajka nosi precej večjo odgovornost od sovrstnikov. Skupaj smo rešili polovico galaksije, a vedno znova pozabim, da si še otrok, slišimo v filmu. Režiser Jon Watts razume to bistvo Spidermana, zaradi česar svojo interpretacijo junaka že od prvega filma žanrsko opira na zapuščino Johna Hughesa, avtorja klasik Sobotni klub (1985) in Prosti dan Ferrisa Buelerja (1986). Tople vode v tretjem delu trilogije Watts ne odkriva. Ni poti domov je tudi tokrat film, ki zabava, spektakularno treska, pod vsem truščem pa ostaja simpatična zgodbo o odraščanju. Tako rekoč popoln hibrid med najstniškim filmom in modernim blockbusterjem.
