»Potreba po prostoru žalovanja je vse bolj prepoznana. Ko nekdo doživi izgubo bližnjega, ko začuti stisko, se obrne na nas. Najprej ga vključimo v individualne pogovore, nato žalujočega povabimo v skupine žalujočih, ki jih redno izvajamo v vseh območnih odborih. Žalovanje je zelo individualno, a v skupinah žalujočih ljudje spoznajo, da v tem, kar občutijo, niso sami, kar jim dodatno podpre proces žalovanja,« pripoveduje Andreja Cilenšek.
»Posebno pozornost namenjamo žalujočim otrokom in mladostnikom ter njihovim staršem. Zanje med drugim prirejamo večdnevne Tabore Levjesrčnih, na katerih se otroci, stari med 5 in 17 let, soočajo s smrtjo bližnje osebe,« pojasnjuje Andreja Cilenšek. »To so izjemno močna, čustvena srečanja. Po navadi so otroci skupaj štiri dni, vzporedno pa naredimo še tabor za njihove starše, ki traja tri dni. Na enem od taborov je deklica, udeleženka, vprašala: 'Zakaj pa imajo starši en dan manj kot mi? Mislim, da bi oni bolj potrebovali en dan več!'«
Brez slovesa žalujemo dlje
V času epidemije je naš, družbeni odnos do smrti in umiranja na veliki preizkušnji. »Epidemija nas je spomnila na pomen poslovitve od umirajočih in umrlih. V zadnjih mesecih je bila ta pravica mnogim odvzeta. Ljudje se niso mogli posloviti od bližnjih, ki so umirali v bolnišnicah in domovih za starejše, varovanci domov za starejše niso smeli na pogrebe svojih bližnjih ...«
»Mi s svojimi izkušnjami vemo, da človek lažje odžaluje, če se je od umirajočega ali umrlega lahko poslovil. Nekdo lahko umre povsem nepričakovano in v trenutku, recimo v prometni nesreči. Če se nisi mogel posloviti od umrlega, je žalovanje oteženo. Ko ne vidiš ljubega človeka, ki je umrl, v tebi ostane nekaj praznega. In zato lahko žaluješ dlje,« pojasnjuje Andreja Cilenšek. »Kot družba moramo ozavestiti, kako pomembno je, da se od umirajočih in umrlih poslovimo, ter omogočiti, da to pravico dosledno spoštujemo.«
Tudi zato v Slovenskem društvu Hospic veliko energije posvečajo detabuizaciji smrti. »Smrt je del življenja, ki ga moramo sprejeti. Moderna družba teži k temu, da se zaščiti pred bolečino, da jo odriva na rob. Smrt je velikanski tabu. A soočanje z lastno minljivostjo je lahko posebno darilo. Ko smo odprti, ko si dovolimo čutiti, se zavemo tudi pomembnosti iskrenih odnosov. Do sebe in do drugih. S tem lahko ogromno pridobimo,« verjame Andreja Cilenšek.
Uteha, podpora, dostojanstvo
Slovensko društvo Hospic je razvejana organizacija, ki šteje dvanajst območnih odborov po vsej Sloveniji, skoraj dvesto prostovoljcev, močno mrežo strokovnih delavcev ter široko paleto dejavnosti, ki jih nenehno dopolnjujejo z novimi projekti, kampanjami in programi.
»Naša osnovna dejavnost je spremljanje umirajočih in njihovih svojcev,« pojasnjuje Andreja Cilenšek. »Naši strokovni delavci in prostovoljci vstopajo v družine umirajočih s svojim znanjem in sočutjem ter vzpostavljajo miren prostor, v katerem se lahko vsi soočijo s tem, kar se dogaja, ozavestijo pomembnost tega, kar se dogaja.«
»Tistemu, ki odhaja, omogočimo dostojanstveno umiranje tam, kjer se počuti varnega. Najpogosteje je to doma. Naša prisotnost je v veliko uteho umirajočim, a tudi svojcem, ki se takrat lahko počutijo zgubljene. V veliko oporo je, da smo z njimi, da smo tam. Veliko se pogovarjamo, veliko poslušamo. Radi rečemo, da omogočamo sveti prostor odhajanja.«
Pri tem Andreja Cilenšek poudarja pomen strokovnega – teoretičnega in izkustvenega - znanja vseh sodelavcev Slovenskega društva Hospic. »Naše strokovne delavke bodo lahko že preko telefonskega klica po dihanju zaznale, ali je mogoče prišel trenutek odhajanja. Ali so to zadnje minute. Veste, kakšna podpora je, da lahko takrat svojec pokliče nekoga, ki ga opremi z vedenjem, kaj se dogaja? Tako lahko ljudje dosti lažje pustijo umirajočemu, da odide, in tudi umirajoči začuti mir. V teh zadnjih trenutkih se lahko zgodi marsikaj, lahko pride do sprav, do prej neizrečenih besed, do najbolj iskrenega čutenja sebe in bližnjih.«
Srce Slovenskega društva Hospic so prostovoljci, ki so pred šestindvajsetimi leti društvo tudi ustanovili. »Brez prostovoljcev, ki res čutijo to poslanstvo, ne bi obstajali,« pravi Andreja Cilenšek in dodaja, da izkustvenemu usposabljanju prostovoljcev posvečajo veliko časa in truda, za kar jim je posebno priznanje izrekla tudi Slovenska filantropija.
»Tako našim prostovoljcem kot širši javnosti nudimo podporo v osebni, duhovni rasti. Želimo spodbuditi ljudi, da bi z nami raziskovali sebe, ozaveščali svoje strahove in tako še polnejše začutili življenje … Če smo odprti raziskovanju odnosa do sebe, potem tudi do drugih lažje delujemo sočutno. In sočutje je mogočno darilo, tudi sebi.« pravi Andreja Cilenšek.
