Predlog zakona PKP 10 je svojevrstna lepljenka, katere (morda osrednji?) namen je uzakonitev nesprejemljivih vsebin iz propadlega predloga za spremembo zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-D). Predlog predpisuje obvezne higienske varnostne ukrepe, med katere spadajo obvezno nošenje mask, razkuževanje in socialna distanca, pogojevanje osnovnih življenjskih aktivnosti z izpolnjevanjem pogoja PCT in osebnim legitimiranjem vsakogar praktično na vsakem koraku. Vlada bi na podlagi tega zakona lahko vse te ukrepe, ki jih zakon o nalezljivih boleznih sploh ne pozna, še nadalje sprejemala z odloki kar mimo zakona, kljub jasnemu sporočilu ustavnega sodišča, da s tem krepko presega pooblastila izvršilne veje oblasti. Tako vladanje izvršilnega organa z odloki očitno kaže na to, da ni več treh neodvisnih vej oblasti, saj bi vlada s tem prevzela vlogo tako izvršilne kot zakonodajne veje oblasti. Sprašujemo se, ali vse to ne spominja že na totalitarizem? Poleg tega predlog PKP 10 pooblašča tudi neprimerno širok krog organizacij javnega sektorja za nadzor nad upoštevanjem spornih omejitev. Poleg policije in mestnega redarstva pooblašča še vse inšpektorate, urade, uprave in javne agencije. Tako široka pooblastila za nadzorovanje vladnih ukrepov so prav tako značilnost totalitarnih sistemov.
PKP 10 med drugim pooblašča Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), da lahko začasno dovoli promet z zdravilom za profilakso ali za zdravljenje covida-19, tudi če zdravilo nima dovoljenja za promet. Za to naj bi zadostovalo že mnenje Evropske agencije za zdravila (EMA). Interventni zakon bi s tem členom posegel v sedanji zakon o zdravilih in uvedel pri nadzoru nad varnostjo zdravil izjemo od običajnega postopka, ki pa prav gotovo ne zagotavlja varnosti državljank in državljanov pred poškodbami in okvarami zdravja, ki bi jih ljudem utegnila povzročiti eksperimentalna zdravila, ki še niso v zadostni meri preizkušena in zaradi tega nimajo rednega dovoljenja za promet. Poleg tega bi bil pri tem proizvajalec odvezan kakršnekoli odgovornosti za nastalo škodo. Takšno določilo je kršenje osnovne etike in zloraba zaupanja državljanov.
V predlogu zakona je še mnogo vsebin, ki niso združljive s slovenskim pravnim redom, ustavo, mednarodnimi predpisi in splošnimi demokratičnimi normami. Predlagani zakon je še eden v vrsti interventnih zakonov, ki jih je vlada v zadnjem letu in pol predlagala in ki pomenijo zlasti nove finančne obveznosti ter dodatno zadolževanje države, ne prinašajo pa pravih rešitev in ukrepov, ki bi učinkovito in zadovoljivo reševali covidno krizo. Prav nasprotno, namesto učinkovitih ukrepov vsebuje tokratni predlog tudi določbe, ki posegajo v pravice delavcev, omejujejo in odvzemajo ljudem temeljne človekove pravice in svoboščine, čezmerno pooblaščajo določene organe in institucije pri izvajanju nadzora, Vladi RS – torej izvršilni veji oblasti – pa podeljujejo status »zakonodajalke« in s tem omogočajo nadaljevanje samovolje izvršilne oblasti ter rušenje temeljev pravne in demokratične države. Hkrati se z vsem tem očitno zanika osnovno dostojanstvo vsakega posameznika in celotne družbe.
Zelo pereče je tudi dejstvo, da želi z interventnim zakonom vlada urejati problematiko, ki je nikakor ne gre reševati z interventnim zakonom, saj se tako pomembni ukrepi in posegi v temeljne pravice in svoboščine ljudi ne bi smeli sprejemati po nujnem, skrajšanem postopku. Interventni zakoni so namenjeni reševanju izrednih, nepričakovanih pojavov, ne morejo pa postati ustaljen način reševanja katerekoli dalj časa trajajoče situacije. S tem, ko predlog interventnega zakona posega v vsebino različnih zakonov, v pravni red na dolgi rok vnaša zmedo in nepreglednost. Bolje bi bilo, da bi zakonodajalec različne materije uredil v področnih zakonih, v zakonodajne postopke pa bi morala biti nujno vključena tudi strokovna in širša javnost. Pa vendar so poslanci na seji državnega zbora sprejeli in podprli odločitev kolegija predsednika državnega zbora, da se predlog zakona sprejme po nujnem, skrajšanem postopku.
Iz vseh omenjenih razlogov, zaradi katerih ostro nasprotujemo sprejemu predloga PKP 10, smo v imenu Civilne iniciative slovenskih pravnikov skupaj z gibanjem Zdrava družba v sredo, 8. decembra, poslali državnemu zboru mnenje k predlogu zakona in nekaterim njegovim najbolj spornim členom, v katerem smo jasno izrazili svoja negativna stališča in nestrinjanje s takim načinom urejanja pomembnih družbenih tematik in področij. Srčno upamo, da bodo poslanci našim pozivom in opozorilom prisluhnili in za državljane škodljivega predloga zakona ne bodo podprli. Verjamemo, da se zavedajo, da jih državljani, ki smo jih izvolili za svoje predstavnike, budno spremljamo pri njihovih odločitvah in potezah.
Mag. MARTINA KOS, Civilna iniciativa slovenskih pravnikov
