Stara ljudska modrost pravi, da je politika tista najstarejša obrt, politiki pa »prodane duše«, in ta stara ljudska modrost nas po 30 letih samostojnosti že močno tepe po glavi, saj je popolnoma zabrisala že tako tanko črto med političnim oportunizmom/klientelizmom in političnim pragmatizmom/realizmom – nesposobnost razlikovati med tema konceptoma pa je izredno nevarna, saj nas postavi v položaj, kjer se z nami zlahka, sploh v času interneta, manipulira.
Otto von Bismarck je nekoč izjavil, da je politika umetnost možnega. Na prvi pogled je ta izjava vizionarska, idealistična, skoraj poetična, vendar pa je z njo neizprosno pragmatični železni kancler mislil vse kaj drugega. Sledi drugi del citata, ki pravi: »Umetnost dosegljivega – umetnost naslednje najboljše možnosti.«
S tem je povedal, da v politiki ne štejejo vizije in ideje, temveč le to, kar je realno dosegljivo. V svoj program lahko vsakdo zapiše vedno popularne parole o zmanjševanju brezposelnosti, debirokratizaciji, višanju pokojnin, zviševanju ugleda države v svetu in tako naprej. A nič od tega ni dosegljivo brez poznavanja političnega terena in, da, sklepanja kompromisov ter sodelovanja. Nobena stranka svojega programa ne more uresničiti stoodstotno – celo SDS mora občasno privoliti v kompromis, če želi obdržati svoj glasovalni buldožer do konca mandata.
In tu je velika, celo eksistenčna nevarnost za slovensko demokracijo, ki je slovenska družba očitno še ni prepoznala. Popolnoma razumem potezo zavezništva KUL, ki je izključilo vsakršno povezovanje s trenutno vladajočo garnituro, pa vendar se mi zdi, da bi bila nekoliko zmernejša drža bolj smotrna. Nikakor pa ne razumem tistih, ki trdijo, da se nimajo namena povezovati z nikomer – to je vendar politični samomor. Na koncu šteje 46 glasov v državnem zboru in ne kaže, da bi jih bil kdor koli sposoben zbrati samostojno. To pomeni, da bodo povolilna povezovanja nujna.
Medtem ko ima KUL realne možnosti osvojiti te glasove kot zavezništvo, to še zdaleč ni zagotovljeno; medtem ko vsi tisti, ki se trenutno ne želijo povezovati, nimajo niti najmanjše možnosti, da bi lahko kar koli spremenili – edina izbira, ki jo bodo po volitvah imeli, je počasna smrt v politični samoti ali pa požreti svojo obljubo in vstopiti v koalicijo z nekom, ki so ga še včeraj zaničevali. Ta druga možnost pa je ena izmed redkih stvari, ki jih slovensko volilno telo brez milosti kaznuje, torej bo politična smrt prišla z zamikom, a ne bo nič manj boleča.
SDS pa bo mlela naprej. Janez Janša se zaveda, da je projektu, kot je njegova demontaža demokracije, treba nameniti leta, morda desetletja, in potrpežljivo čakati in postavljati temelje – kar počne danes, je postavljal, neprestano, že od leta 1991 dalje. Žal to velja tudi za kakršen koli projekt popravljanja in ponovnega grajenja demokracije. Del slovenske opozicije se tega zaveda, a če tega zavedanja ne bo do volitev še več, bo tudi ob volilni zmagi opozicije kaj hitro sledil razpad leve sredine in vrnili se bomo v »drugo republiko«. In takrat morda res ne bo poti nazaj, vsaj ne več za živečo generacijo.
Matic Smolej, Zürich