Zanje ni bilo časa, saj je morala doma družini pomagati pri hišnih opravilih. Ko se je s šestnajstimi leti poročila in zatem postala mati petih otrok, za šolo tudi ni bilo več časa. Gospa Kuttiyamma je ostala nepismena vse do svojega 104. leta, ko si je uresničila sanje: se naučila brati in pisati. Tega si je vedno želela, ker je hotela vedeti, kaj se dogaja v svetu, vešča pa je hotela biti tudi tega, da napiše svoje ime in naslov. Novice so ji doslej vedno morali prebirati člani družine, ki jih je Kuttiyamma vedno znova spodbujala k učenju. Pred dobrim letom jo je soseda, sicer učiteljica opismenjevanja, vprašala, ali bi se tudi sama želela naučiti branja in pisanja. Da bi pri 103. letu starosti to bilo malo pozno, gospa Kuttiyamma ni pomislila. S sosedo sta se dobivali ob večerih in vadili hindujsko abecedo ter pisali črke, ki jih je po letu dni Kuttiyamma tudi osvojila. Čeprav so ji družinski člani ponujali, da bi prevzeli njena gospodinjska opravila, da bi imela več časa za učenje, kuhalnice ni hotela izpustiti iz rok. Svoje novo znanje je preverila na testu pismenosti v rodni zvezni deželi Kerala. Kot najstarejša ženska, ki je kadarkoli opravljala ta test, se je z doseženimi 89 odstotki odrezala odlično. S tem njenega izobraževanja še ni konec. Želi se naučiti še angleščine in matematike ter se tudi v tem znanju preveriti na izpitih.