Dokaz, da je letošnji december bolj klavrn, so predstavili raziskovalci časopisa Svet 24, ki so se odpravili na antropološko ekspedicijo po ulicah in trgih glavnega mesta ter med drugim ugotovili, kot so zabeležili, da »Kongresni trg sameva, se pa najdejo družine z otroki, ki gradijo snežake, da jih potem študentje in dijaki med potjo v ali iz lokala Parlament pijani in zadeti uničujejo. Pa tudi drugod po središču mesta se najdejo družine z otroki, ki gradijo snežake, in pijani in zadeti objestneži, ki jih uničujejo. Najdejo pa se tudi taki, ki so jim snežaki všeč, in prav je tako,« se glasi pripoved o stanju duha v največjem slovenskem kraju.

Ampak vse spet ni tako žalostno, pijano in zadeto. Pretekli teden smo namreč dobili kar dva svetovna rekorderja, in to celo Guinnessova. Člani ansambla Štirje kovači so se vpisali v knjigo neprekosljivih kot najdlje delujoči narodnozabavni ansambel na svetu. Obstajajo in delujejo namreč že 67 let. Začetek delovanja Štirih kovačev sega v daljno leto 1954, do danes pa je idejni vodja Franc Šegovc, ki je hkrati avtor melodij, besedil in aranžmajev, spisal več kot 800 melodij, mnogim od teh pa je vlil še besede. Dokazila za vpis v knjigo slavnih so zbirali leto in pol. Druga Guinnessova svetovna rekorderka tedna je postala plesalka Nadiya Bychkova, ki je po poročanju Slovenskih novic znova postavila rekord v izvedbi plesne figure. »Lepotica, ki je v zadnjih nekaj sezonah navduševala v britanskem plesnem šovu Strictly Come Dancing, je namreč v spremljevalni oddaji It Takes Two omenjenega šova s kar 38 obrati v zgolj tridesetih sekundah postala najboljša med plesalkami in plesalci ter si prislužila drugi rekord. Lani se je prvič v knjigo rekordov zapisala, ko je v 30 sekundah naredila 25 zelo zahtevnih standardnih prvin oziroma obratov, imenovanih fleckerl,« se glasi obrazložitev Nadiyinega rekorda. Seveda je bila ob tem presrečna. »Ne morem verjeti, spet sem to storila. Kakšen nor občutek je biti dvakratna svetovna rekorderka,« je povedala za Novice.

Pošta zahtevala omejitev

V reviji Suzy pa so se ukvarjali z obsedenostjo od gledanja televizije. Njihova teza, ki so jo predstavili svojemu bralstvu, je namreč, da je december mesec, ki nam prinaša veselje, upanje in dobre želje pa tudi malce več prostega časa, ki ga preživimo v družbi najdražjih in pogosto ob televizorju, saj nam spored ponuja pester nabor serij in filmov. Zato so svoje in naše stare znance izprašali, kateri filmi in serije so jih tako obsedli, da si tudi v prazničnem času vzamejo uro ali dve več za ogled napetih zgodb. Čudežni deček slovenske glasbenoproducentske scene Aleš Vovk, ki se v medijih najpogosteje predstavlja kot Raay, je denimo navedel, da si je večkrat ogledal serijo Tretji kamen od sonca, ki sega tja v devetdeseta in v kateri igra njegov najljubši igralec John Lithgow, decembra pa nikoli ne zamudi ogleda božične klasike Sam doma. Doma in v tujini nadvse priljubljen pevec Luka Basi, v katerem se skrivata koroško srce in dalmatinska duša, pa je brez zadržkov priznal, da si je vsaj štirikrat ogledal film Volk z Wall Streeta. »Od serij me je pa najbolj prevzela Dva moža in pol, a sem si ogledal le tiste sezone, v katerih igra Charlie Sheen. Te so resnično zabavne in domiselne,« je razložil Basi, ki je sicer, kot je še priznal, na splošno večji ljubitelj filmov kot serij, najraje ima drame, trilerje in komedije.

V reviji Jana pa so se lotili še enega televizijskega fenomena, ki je obsedel Slovence tam v osemdesetih letih. TV-križanka, ki sta jo vodila Miša Molk in Vinko Šimek, je podirala rekorde v gledanosti pa tudi klicih gledalcev, zaradi česar je takratna Pošta zahtevala, da se klici omejijo na tri omrežne številke, sicer bo centrala pregorela, kot so zapisali v uvodu. A kot je razodel Šimek, je takrat visoka gledanost koga tudi bolela. »Ko so ukinili Križanko, da so se me lahko znebili, me je Stane Dolanc spraševal, zakaj oddaje ni več, čeprav je zagotovo nekaj vedel. Čeprav sem se šalil na njegov račun,« se spominja Šimek, ki je pripoved nadgradil še s tem, da si je takrat vesoljna Slovenija poleg Križanke želela tudi sanjsko poroko med njim in voditeljico Mišo Molk, ki jo je takrat ljubkovalno prekrstil kar v Mišiko. »Takrat so vsi razmišljali le o tem, kako se bova midva poročila. Pojavljale so se različne zgodbe. Govorilo se je, da je Ula moja hčerka in podobno. Celo Avsenik je napisal glasbo na moj tekst Moja zlata Mišika,« je takratne čase podoživel Šimek.

Plestenjak enak na odru in za mizo

Danes je na najbolj zaželenem poročnem seznamu slavnih gotovo Jan Plestenjak. Že desetletje lahko spremljamo, kdaj bo končno srečal tisto, pred katero bo klonil. A za zdaj še ni. Zakaj ni, pa je razkrival v reviji Jana, ki je prav ta teden praznovala častitljivih petdeset let. Zakaj si torej najbolj zaželen zet še ni ustvaril družine? »Zaradi mene. Zaradi mojega rokenrol življenja, ki je bilo noro. Željo po družini, otrocih imam šele zadnjih pet, šest let. Mogoče tudi nisem znal ločiti glasbenega življenja od zasebnega. Vedno sem enak. Eni znajo preklapljati, jaz pa ne. Jaz sem enak na odru in za mizo,« se je izpovedal Jan.

Še eno takšno bolj globoko osebno pričevanje smo lahko prebirali te dni. Televizijska voditeljica in ambasadorka cvička Jasna Kuljaj je ob svojem častitljivem štiridesetem jubileju razbijala mite o ženskah in nakupovanju. Oblačil seveda. »Včasih niti opazim ne, da bi bil čas, da kakšno staro oblačilo vržem stran. Nakupovanje novih je zame stresno,« je povedala in dodala, da z zadržkom gleda na novodobno potrošniško manijo. »Ta je kriva, da vsako zimo držim v rokah bundo, ki sem jo kupila nekje leta 2006. Ta bunda mi omogoča vse, kar potrebujem, in kamor koli pridem, so ljudje očarani nad njo. A vendarle mi neki potrošniški glasek v ozadju možganov vsako zimo nesramno šepeta, daj, vrzi to bundo proč, kupi novo,« o nepotrebnem nakupovanju razmišlja Kuljajeva. Zato trdi, da so mladi še premladi, da bi vedeli, da resnična sreča ne tiči v novi coti, kot se je slikovito izrazila.

Stare bunde oziroma plašči navdušujejo tudi Omarja Naberja. Kot je poročal za revijo Nova, mu je prav en tak rabljenec polepšal lanskoletni božič, podaril pa mu ga je prijatelj. »Ko ga je kupil, sem se takoj zaljubil vanj. Ko sem ga pomeril, mi je bilo žal, da ga nisem kupil jaz. Ko je prišel božič, mi ga je z veseljem podaril in jaz ga še bolj z veseljem nosim,« je prostodušno dejal Omar.