Čas je dandanes dragocen. V življenju smo si naložili toliko opravkov, nalog, ki bi jih radi opravili, okolica od nas pričakuje, da bomo učinkoviti, sistem, družba, v kateri živimo, nima več dovolj časa. Ne le, da nam po malem zmanjkuje naravnih surovin, vode, čistega zraka, zmanjkuje nam tudi časa. Tako ali drugače. Zmanjkuje nam časa za to, da bi lahko ustvarili prihodnjim generacijam okolje, v katerem bi lahko zdravo in mirno živele. Zmanjkuje nam časa, da bi se o tem temeljito pogovorili, premislili, kako naprej, katera pot resnično pelje v pravo smer. Tako pa bi radi vse na hitro, z mislijo samo na našo debelo rit. Saj smo v resnici nekako na stolu pri zobozdravniku, ki nam neusmiljeno vrta v gnili zob brez anestezije. Boli, seveda boli! Enega bolj, drugega manj, a čim globlje bo šel sveder, tem slabše bo. Zato bi to fazo kar preskočili in se znašli pri Alici v čudežni deželi.
Žal čas ne preskakuje, ampak neusmiljeno le teče. Nam pa mineva življenje in se nam zmanjšujejo možnosti, da preživimo. Pa ne kot trenutne fizične osebe, ampak kot naše nadaljevanje v potomcih. Mladi upravičeno od nas pričakujejo, da bomo kaj naredili. Ker skoraj nimajo besede pri odločanju, če pa se že oglasijo, njihovo vnemo in ideje hitro pogasimo z besedami, da »nimajo nobenih izkušenj in nimajo pojma, kaj se da in kaj ne«. Ker smo ustvarili in še ustvarjamo družbo, ki deluje na temeljih, ki so se začeli pogrezati, pa še kar zidamo, dodajamo nadstropje za nadstropjem.
Naše vlade pa sanjajo o »zelenem preboju« – kako hecno je spremljati, ko se pojavljajo modne floskule, izrazi, ki jih potem vsi hitijo povzemat in uporabljat. Trajajo nekaj časa, potem jih pozabimo in že pride na površje druga. Čas pa teče, četudi nam je morda zdajle še prijetno, ga ne moremo ustaviti.
