Sodobni ekonomisti trdijo, da je za gospodarsko rast treba dodajati v obtok nov denar (stopnja inflacije do 2 odstotka letno). Danes znaša inflacija v večini revnejših držav do 8 odstotkov letno. Letos znaša inflacija v Združenih državah Amerike in v Nemčiji med 4 in 5 odstotkov letno s tendenco naraščanja. Ampak ko inflacija nastopi, mnogokrat podivja. Taki primeri niso redki.
V Franciji, ki je bila ena od prvih držav s papirnatim denarjem, je moral John Law leta 1720 ukiniti zamenljivost papirnih bankovcev za zlato. Postali so brez vreden papir. Tudi asignati, izdani med francosko revolucijo, so postali ničvreden papir. Po prvi svetovni vojni je propadla avstrijska valuta (krona) in 13. novembra 1923 je bilo treba plačati za en ameriški dolar, ki je bil pred vojno primerljiv z marko, enajst milijonov mark. Sam imam v svoji zbirki bankovec za deset milijard dinarjev, ki ga je izdala Narodna banka Miloševićeve Jugoslavije.
Vse valute sveta so podvržene bolj ali manj počasnemu razvrednotenju. Leta 1933 je ameriški zakon fiksiral ceno zlata na 35 dolarjev za unčo, sedaj pa se giblje okrog 1800 dolarjev za unčo.
Inflacija je naravna posledica sprememb v količini denarja v obtoku. Povečanje količine denarja v obtoku so povzročile centralne banke (med njimi ECB in Fed), ki so dale z brezobrestnimi krediti poslovnim bankam in z odkupom obveznic v promet ogromne količine primarnega denarja. Na podlagi tega primarnega denarja so dale poslovne banke v obtok enormne kredite državam za njihov spopad s pandemijo.
Ko je denar v obtoku, pride prej ali slej do potrošnikov (tudi država je velik potrošnik), ki povprašujejo po dobrinah in storitvah. Ker je na trgu malo blaga in veliko denarja, začnejo cene rasti. Začne se inflacijski vrtinec. Tako ogromnih količin denarja v obtoku še ni bilo. Prvi pogoj za inflacijo, količina denarja v obtoku, je izpolnjen. Drugi pogoj za inflacijo je bolj psihološke narave, to je prepričanje, da bo jutri vse dražje. Samo naša država je v obliki raznih dodatkov v zvezi s pandemijo izplačala milijardo evrov.
Premiki v zaposlenosti pritiskajo k zviševanju plač. Povišanje minimalne plače vodi k zvišanju vseh plač. Količina dobrin in storitev, ki je v ponudbi, pa je ostala enaka kot prej ali se zaradi pandemije ni zmanjšala. Zaradi vsega tega cene morajo rasti in začenja se inflacijska spirala. Tudi vojna z naravo (klimatske spremembe) bo kot vsaka vojna zahtevala ogromno denarja.
Družbena omrežja poneumljajo ljudi in prizadevanja za obvladovanje pandemije postajajo boj z mlini na veter. Utvara (slepilo) je, če kdo misli, da bo mogoče ustaviti inflacijo ali pandemijo brez posledic za državljane. V vseh dosedanjih primerih so države obvladale inflacijo le s šokom zamenjave valute, z bistvenim znižanjem izdatkov države, z veliko podražitvijo kreditov, z nižjo osebno porabo in povečanim varčevanjem.
Pandemija, ki je eden od vzrokov za inflacijo, še zdaleč ni obvladana, narava je močnejša od človeka, ki je njen del. V starih časih sta bili Scila (pandemija) in Karibda (inflacija) pravljični bitji. Danes sta žal kruta resničnost.
Doslej se je močnejša inflacija pojavljala le v posamičnih državah. Inflacija, ki prihaja, pa bo problem večine sveta, ker je njen poglavitni vzrok pandemija, svetovni pojav. Sedanji trenutek, ko je inflacija šele v začetkih, bi poimenovali akutno predkrizno stanje. Če naravne in družbene zakonitosti kaj veljajo, mora vsaj v najbolj zapravljivih državah Zahoda priti do občutne inflacije, ki bo imela zanje mnogo hujše posledice kot pandemija.
Splošni nivo cen je premo sorazmeren s količino denarja v obtoku in hitrostjo njegovega kroženja, spričo drastičnih podražitev pa se dvigovanju plač in pokojnin ne bo mogoče izogniti. To pa je že inflacijski vrtinec.
Z zlomom denarnega sistema pride zlom gospodarstva, kakršnega nismo imeli od preseljevanja narodov. Verjetno bodo mnogi trdili, da je k tako akutnemu predkriznemu stanju prispeval manjšinski (zahodnjaški) pogled na državo, ki naj bi bila predvsem prerazdeljevalec dobrin in storitev od pridnih in sposobnih, ki jih ustvarjajo, k lenim in manj sposobnim.
Janez Škulj, Velike Lašče
