Kritika knjige Ko jebe: “Navsezadnje vsak pristane doma”

Po približno desetletni romaneskni eskapadi se Tomaž Kosmač vrača h kratki prozi. Prav ideja vračanja najbolje povzame vsakokratno srečanje s Kosmovo prozo, ki je kot zahajanje na dobro znane lokacije: gre za poznan teren izpolnjenih pričakovanj, ki vzbuja občutek domačnosti in s tem mogoče tudi varnosti. Kot parodija ali sredinec v brk frazi »nič nas ne sme presenetiti«, ker je tu (pričakovano) najbolj presenetljiva odsotnost vsakršnega presenečenja. Kosmačev opus je krožna pot, ki se tudi na vsebinski ravni kaže kot obnavljanje epizod iz preteklosti, recimo k delu v tovarni (Varnost) ali v čas služenja vojaškega roka (Preko vode do svobode) – ko nekdo piše o sebi, pač ne more iz svoje kože. Zdi pa se, da sedem zgodb zbirke Ko jebe še izraziteje udejanja avtorjevo ciklično poetiko: bere se kot nadaljevanje Punk is dead, v zgodbi Makedonija je zbirka iz leta 2008 tudi vzvod, ki dogajanje sproži. S to razliko, da je vdor resničnosti v zbirki Ko jebe opaznejši, recimo ravno v Makedoniji, kjer se izlet v Kočane izteče v bolj ali manj opisno poročilo literarnega dogodka s temu primernimi superlativi, pa v zgodbi Kešpička, v kateri je navedena SMS-korespondenca s ponudnico dijaške napotnice, ki je zase zadržala nekaj procentov več od predvidenega, in potem vse skupaj izpade skoraj že kot obračunavanje, ker se vmešata še ljudska facebook pravica in državno pravo. Ali pa avtor v zgodbo vključi celoten prepis predloga za procentualno oglobitev kršitelja predpisov glede na njegove dohodke, ki ga je Kosmo poslal (takrat še Združeni) Levici, v zgodbi Boj za človeka in se vse skupaj spremeni v dislocirano zgodbo v zgodbi, kjer pa so odlomki iz doma ostarelih neprimerno zanimivejši od faktografskih preigravanj. Pri Kosmaču so vedno najboljši tisti momenti, ko se zdi, da so se vsi ti z življenjem pregneteni doživljaji sami zaokrožili; da je bila zgodba že ves čas tam, kjer je ni nihče pričakoval, vsem na očeh, pa je nihče ni videl. Ko v opažanjih premeša ironijo in melanholijo, na primer s primerjanjem prebivalcev doma ostarelih in usodo, ki čaka bršljanke »s pretečenim rokom trajanja« (Boj za človeka). Takšna je recimo Češka ali naslovna Ko jebe, verjetno najboljši zgodbi zbirke. Ko Kosmač iz malenkosti potegne največ.