Spomladi so potekale aktivnosti za zbiranje podpisov in nato julija tudi zelo uspešno izveden referendum za vodo. Pokazal je, da ima ljudstvo v rokah orodje in moč, da lahko ustavi popolno ignoranco oblasti do usodnih vprašanj za naše življenje in življenje naših zanamcev, nespoštovanje volje državljanov, da o ignoriranju stroke ne govorimo. Žal oblast teh sporočil ne dojema, ne sliši, noče razumeti in s svojimi dejanji na tak ali drugačen način še kar nadaljuje.

Naslednja aktivnost, ki že nekaj časa poteka v okviru civilnega delovanja Nacionalnega sveta za demokratično spremembo volilnega sistema, je pripravljeno besedilo zakona o volitvah v državni zbor. O tem je v Dnevniku (8. decembra 2021) pisal gospod Milan Šonc v prispevku »Pot do novega zakona o volitvah v državni zbor«. Tudi s pripravo besedila tega pomembnega zakona je civilna družba opravila delo, ki bi ga morala zakonodajna oblast. Toda ta, ki zastopa predvsem interese lastnih političnih strank, znotraj tega pa seveda tudi in morda celo predvsem svoje lastne osebne interese, niti slučajno ni zainteresirana, da bi se takšen zakon spravil v proceduro in odprla ustrezna razprava (za tako pomembno vsebino bi bil verjetno primeren tudi referendum), skratka da bi se odpravile anomalije, ki jih povzroča sedanja ureditev.

Še korak več pa je naredila Pravna mreža za varstvo demokracije, ki je pripravila besedilo sprememb zakona o nalezljivih boleznih. Tudi ta zakon bi morali pripraviti v državnem zboru, pa ga niso hoteli, zmogli ali znali, kljub temu da je rok za odpravo ugotovljenih neustavnosti odredilo ustavno sodišče. Medtem so se v državnem zboru že začele igrice o podpori, o postopkih, o vlagatelju… In tako se še naprej nadaljuje trmasto vztrajanje vlade RS, da v času epidemije koronavirusa z odloki ureja zadeve, ki bi morale biti zapisane v zakonih. Vladanje z odloki je sila nevarno početje, pravi Nataša Pirc Musar. Tudi opozorila ustavnega sodišča, informacijske pooblaščenke in mnogih pravnikov nikakor ne zaležejo. Tako se še vedno srečujemo z odgovori in argumenti vladnih funkcionarjev, ki niso prepričljivi in segajo od pomanjkanja časa preko učinkovitosti ter vse do splošnih obtoževanj in iskanja zarot proti vladi. Ob tem seveda ni sporno, da je treba epidemijo in širjenje virusa zajeziti z ustreznimi ukrepi in njihovim spoštovanjem.

Vsi navedeni primeri, seveda še zdaleč ne edini, razkrivajo odnos, ki ga do državljanov kažejo v državnem zboru, vladi in njenih organih, skratka vsi tisti, ki bi morali biti v vlogi, da skrbijo za zakonitost, transparentnost, spoštovanje ustave in odredb ustavnega sodišča, spoštovanje demokratičnih vrednot, delovanje socialne države, svobodo medijev, pa tega ne počno. Nasprotno, ni se mogoče znebiti občutka, da naredijo vse, da se ne bi nič spremenilo.

Toda aktivnosti civilne družbe dokazujejo, da se bo moralo marsikaj spremeniti. Prej ali slej; za vse nas pa bi bilo mnogo bolje, če bi to bilo prej.

Slavko Cimprič, Bovec