Vrata Bukvarne Ciproš odpirajo nov svet, v katerem življenje teče počasneje, med vsemi zgodbami, naloženimi na police in tla tega posebnega prostora, pa se lahko čas celo ustavi.

»Je zelo očarljiv prostor. Prej sem hodila v knjižnice, zdaj pa grem raje sem. Tu je bolj domačno, povsem drugače. Pa vedno mi kaj pade v oči, tako da imam potem polne omare v treh sobah, da ne vem več, kam s knjigami,« nekoliko samoironično pove obiskovalka Petra. Za bližnjo polico se Srečko le nasmeji v potrditev, da točno ve, kako to je. Doma ima namreč kar 1500 knjig.

»Ogromno knjig sem podedoval po svojih starših. Mama je bila zaposlena v Mladinski knjigi in potem smo imeli vedno veliko zbirk,« pove knjigoljub, ki je tudi sam delal v založbi. »Tukaj v bukvarni pa še vedno najdem kaj novega, kaj za svojo dušo,« pove možakar, ki ga zanima predvsem tematika prve in druge svetovne vojne.

»Okoli milijon knjig imamo. Večinoma gre za material, ki ga knjižnice dajo v odpis. Mi to prevzamemo in poskušamo tiste knjige, ki so nepoškodovane, rešiti pred uničenjem,« razloži Marjanca Onič, šefinja te nenavadne institucije, ki združuje in privablja tiste, ki imajo radi knjige. »Veste, kako je prišlo do imena bukvarne? No, pesnik Janko Glazer, bil je tukaj iz bližnjih Ruš, je zapisal, da ko se na Pohorju posekajo smreke, se samo od sebe zasadi ciprje, po domače ciproš. Tako kot mi nekako v prispodobi… Če nas ne bi bilo, bi šle vse te knjige v smeti. Tukaj pa dobijo novo življenje,« pove Marjanca Onič in pokaže na napis na lesenem tramu, v katerem je pred leti takrat deset let stara punčka ugotovila: »Mama, to ni knjigarna, to je svet knjig!«

Podoben prostor je težko najti

Mariborska Bukvarna Ciproš je največja slovenska bukvarna, lahko bi tudi rekli knjižni antikvariat. »Prijatelji so me napotili sem, ker zelo rada berem. Prostor me je posrkal vase in šefinjo sem vprašala, ali lahko kakor koli pomagam, samo da bi lahko ostala. In je rekla, da je pomoč vedno dobrodošla,« razloži Ksenija Grašič, ki je v bukvarni prostovoljka že štiri leta. »Zdaj pa dela tu kot črnec in ji je že žal,« hudomušno pripomni Marjanca, ko po ozki stezici med do metra visoko naloženimi knjigami nese kaj drugega kot nove bukve.

»Ne, ne, nič mi ni žal. Pridih tega prostora je edinstven, česa takega nisem videla nikjer drugje. Saj so velike biblioteke, ampak to tukaj je drugače. Je nekaj magičnega. Saj imamo urejeno po tematikah, ampak vseeno brskaš,« razlaga z žarom v očeh in jeziku, ki daje vedeti, da čuti točno tako, kot je povedala.

»Po čem pa brskate?« vprašamo. »Ah, jaz sem romantična duša, takšne knjige iščem. Si pa branje popestrim tudi s kriminalnimi romani, ki me odpeljejo v fantazijski svet,« še pove zgovorna punca iz Prlekije.

Poklon Mariboru

Na dislocirani enoti v Ljubljanski ulici je Bukvarna Ciproš organizirala tudi čitalnico, ki je posvečena Mariboru in mariborskim literatom. »Tam je vse, kar je povezano z mestom. Od firm, ki so obstajale, od vseh avtorjev in pisateljev, ki so od tukaj, mariborskih založb. Imamo tudi prostor za otroke, kjer se najdejo mariborske pravljice. Najdejo se tudi značke, denimo nekdanjega podjetja Tam, in stari Tamovi vžigalniki,« razloži Ksenija Grašič. Gre za neke vrste poklon Mestni občini Maribor, za katero upamo, da bo tudi v bodoče prepoznala družbeni, kulturni in turistični pomen takšnih edinstvenih prostorov, kot je Pekarna in z njo Bukvarna Ciproš, ter njihovo delovanje še podprla.

»Imamo pa tudi sobo, v kateri so sto ali več let stare knjige,« še navrže in razloži, kako jih dobijo. »Recimo, pred dvema tednoma so klicali neki ljudje iz Lendave, kjer so kupili staro hišo in v njej našli polno starih nemških knjig. Tudi sicer je teh starih knjig v okolici Maribora večina v nemškem jeziku. Gre za lekarniško tematiko, razne zdravstvene knjige in podobno, v tej smeri,« našteva dekle, ki je sicer študiralo turizem, pomoč v bukvarni pa je hobi. »Pravzaprav je že več kot to. Je sprostitev od vsakdana, pobeg v drug svet.«

Prostovoljni prispevki

»Precej knjig, ki so se nabrale ob selitvah, sem tukaj že oddala. Nekaj je bilo mojih, nekaj od mame. Včasih pa pridem sem tudi pogledat, kaj imajo. Stare romane predvsem iščem, saj jih obožujem. Iščem tudi stripe za vnuka, včasih se kaj najde,« je povedala Darja Šeruga, ki ji knjige tudi sicer pomenijo veliko. »Že od otroštva rada berem. Knjiga mi daje neki pomen, nosi nekega duha.«

»Gospa, verske knjige iščem. Biblijo, Toro in tako naprej. Imate kaj?« vpraša možakar, Ksenija Grašič pa ga po stezici med knjigami odpelje v drug prostor v pritličju, kjer se med drugim pod težo šibi polica z verskimi knjigami, tudi po tleh je vse naloženo. »Aha, tukaj. Ja, tega pa je veliko. Povejte mi, kakšne so pa cene teh knjig,« poizveduje obiskovalec. »Prostovoljni prispevki so, gospod,« odgovori vidno navdušenemu Emsudu Kazaferoviću, ki se je pripeljal iz Celja.

Bukvarna Ciproš stoji v nekdanji pekarni avstro-ogrske vojske na mariborskem Taboru, ki je že leta neke vrste alternativna cona, edina takšna v mestu, poznana pod imenom Pekarna. »Malo sem iskal, pa pridem sem v to Pekarno, sem si že mislil, kam to hodim. Potem pa najdem bukvarno in vidim, da je to res veliko bogastvo. Toliko knjig na enem kupu, gotovo se za vsakega nekaj najde,« še pove Kazaferović, ki rad bere različne knjige, zdaj pa se je namenil prebrati glavne knjige različnih religij. »Od budizma, hinduizma, biblijo, toro, koran imam že doma.«

Knjiga te popelje v neki drugi svet

V drugem nadstropju imenitne bukvarne je literatura v tujem jeziku. Med policami se potika tudi Mihajlo Teljega, ki pravi, da od začetka ni vedel niti, kako iskati. »Najprej sem bil kakor v gozdu, a nisem videl enega drevesa. Ničesar nisem našel, kar sem iskal. No, tam doli, vidite, tam so ruske knjige, tam angleške, tu je večinoma nemščina, tam so hrvaške in srbske. Ko hodiš sem nekaj časa, potem že veš, kje je kaj. Se pa najdejo vsi pisatelji sveta,« pojasni.

S še enim obiskovalcem hitro najdemo skupno točko pri vojnih romanih pisatelja Hansa Helmuta Kirsta. »Ja, ja, celo njegovo zbirko imam doma,« pove.

»Sicer sem poskusil brati preko računalnika, ampak ne gre. Oči bolj trpijo, se mi zdi. Pa tudi drugače se počutiš, ko vzameš knjigo v roke, začutiš njeno težo. Še posebej v tem zimskem času je lepo sedeti nekje na toplem, odpreti knjigo in se preseliti za nekaj uric v neki drugi svet.« Ljubitelj knjig poskuša ljubezen do branja prenesti tudi na vnuke. »Sta še majhna, ampak gresta po policah in mi zlagata knjige, okoli 600 sem jih zbral doma. Vem, da so računalniki in to, a želel bi si, da bi imela tudi do knjig lep odnos.«