»Po pravici povedano so me bolj zanimale druge stvari kot ladje, vse od umetnosti do glasbe. Ampak želel sem si potovati in videti svet, zato sem šel na pomorsko šolo,« pove Igor Pribac, ki je tako kot številni naši pomorščaki prvo službo dobil v portoroški Splošni plovbi. »Tam sem opravil skoraj celotno kadeturo, potem sem šel še na trajekte med Anglijo in Belgijo, kjer sem to oficirsko pripravništvo končal in potem naredil oficirski izpit. Bilo je kar naporno, saj sem naletel na ladje, ki so bile v res slabem stanju,« se spominja.

Po koncu študija je šel na tovorno ladjo za sedem mesecev, a je hitro videl, da ti komercialni prevozi niso zanj. »V šestdesetih ali sedemdesetih letih so bile ladje dlje časa v luki, da si lahko tudi kaj sveta videl, mi pa smo se ustavili za nekaj ur, morda kje dan ali dva. Zame, ki sem v mladosti preštopal pol Evrope, je bilo to kakor prostovoljni zapor. Potoval sem po svetu, a nisem videl nič,« razlaga Igor Pribac, ki je danes kapitan na razkošnih ladjah najbogatejših zemljanov.

Kako ste se nato znašli na jahtah?

»Bil sem doma in nisem natančno vedel, kaj bi sam s seboj, nekega dne pa mi je kolega predstavil ta biznis. Gre za 50 metrov in več dolge jahte bogatih, ki jih voziš po svetu, je dejal. Zdelo se mi je pravljično, lahko bi združil željo po potovanju, pa še plačan bi bil za to. Zbral sem denar, kupil enosmerno karto za Palmo de Mallorco in tam vsak dan lepo urejen hodil od ladje do ladje s svojim življenjepisom in referencami, v upanju, da me kdo vzame.«

In ste takoj dobili službo…

»Ne, je kar trajalo. Težava je bila, ker sem bil preveč kvalificiran za mornarja, oficirskih izkušenj na jahtah pa še nisem imel. Po treh mesecih sem bil tako rekoč brez denarja, imel sem le še za sendvič. Pa grem do zadnje ladje na pomolu, dam svoj življenjepis in grem, ko možakar z ene ladje zakriči za menoj: 'Igor!' Razloži, da bi me potrebovali za nekaj dni, za kratko plovbo. Tako se je razširil glas, da je tam neki oficir, ki zna in je delaven. Hitro za tem so me poklicali z neke druge ladje, tam sem bil potem mesec dni, da smo jo peljali v Dubaj, saj je lastnik tja priletel s svojim zasebnim letalom. Tako sem nekaj zaslužil in se postavil na noge.«

Očitno vam je bilo vse skupaj takoj všeč.

»Super mi je bilo. Ker na ladji ni bilo lastnikov, smo se ustavili v Rdečem morju in se šli kopat. Če je bilo slabo vreme, smo se skrili v kakšni luki ali se zasidrali kje na varnem. Na komercialni ladji loviš vsako uro, čim prej moraš priti na cilj. Pri nas pa te lastnik ob slabem morju napoti v pristanišče, da se jahta ne poškoduje. Mi ne vozimo tovora, ampak skrbimo za to, da je lastnik srečen.«

Ko ste se vrnili na Majorko, vas je nova služba že čakala in od takrat ni bilo več težav?

»Leto dni sem bil drugi oficir na neki beli jahti, to pomeni na klasični veliki luksuzni jahti, ki jih vidite poleti pred hrvaško obalo in lahko merijo tudi do 70 metrov in več. Potem sem presedlal na ekspedicijske jahte. Te so že bolj podobne klasičnim ladjam, so bolj raziskovalne, čeprav tudi precej luksuzne. Lastniki takšnih ladij so po večini bolj avanturistični. Saj se peljemo tudi v Monte Carlo, ampak večinoma plujemo v odmaknjene kraje, recimo proti severnemu tečaju ali pa kakemu otoku na Papui Novi Gvineji. Tam, kjer drugih jaht ni.«

Glede na vašo željo po odkrivanju sveta je bilo to verjetno najboljše, kar bi si lahko želeli.

»Bilo je fantastično. Nimam besed. Hodili smo po takšnih krajih, da se danes, ko gledam po televiziji program National Geographic, zraven le smejim, ker sem veliko tega videl v živo. Pluli smo od Polinezije do Karibov, ki sem jih dal skozi po dolgem in počez. Bili smo na Svalbardskem otočju na severu, kjer smo gledali severne medvede. Pluli smo na Tahiti. Lastnik je bil zelo aktiven, tako smo se z njim veliko tudi potapljali, celoten Veliki koralni greben smo videli. Bili smo na Kokosovih otokih, v Indoneziji… Lahko bi razlagal cel dan, kaj vse smo doživeli. Res je, da smo delali po 16 ur na dan, kadar je bil lastnik na ladji. A kadar ga ni bilo, smo bili tudi po dva meseca zasidrani nekje v Indoneziji in se imeli luštno.«

Je to, da lahko kot član posadke počneš stvari skupaj z lastnikom, normalno?

»Odvisno od lastnika. Mi smo bolj kot ne imeli srečo. Na nekaterih ladjah ali jahtah imaš posadko razdeljeno na palubo, strojnico, notranjost in kuhinjo. Štiri oddelke. Stevardese po večini ne vidijo dosti, ker so notri in se ukvarjajo z gosti. Kuhar ima res težko delo, ker neprenehoma kuha in kuhati mora res dobro. Strojnica je prav tako bolj zase, mi 'palubarci', tako mornarji kot oficirji, pa se aktivno ukvarjamo z gosti. Vozimo jih jadrat, potapljat, ribarit, srfat, kajtat, vozimo jih z jetskiji… Našemu lastniku je bilo pomembno, da ima zadovoljno posadko in da se ta na barki obdrži dalj časa, zato je tudi nam privoščil veliko doživetij.«

Kakšni gostje prihajajo na te razkošne ladje?

»To je eden največjih luksuzov, kar jih je, to je treba vedeti. Na naši ladji smo po večini imeli zelo zanimive ljudi, od pilotov do astronavtov, prišli so svetovni zvezdniki, komedijanti… Spoznal sem veliko zanimivih ljudi, ker sem imel čas, da sem se lahko z njimi pogovarjal. Recimo, na jahti smo imeli manjšo jadrnico, in ko astronavta pelješ jadrat, ti zna povedati marsikaj zanimivega. Seveda pa je tako, da ti nisi v prvem planu. Če te vprašajo, poveš, debatiraš v okviru zdrave pameti. Tudi sicer je zaželena razgledanost in znanje, da veš, kam ljudi odpeljati, da se spoznaš na vodne športe in podobno. Je pa tako, večja je jahta, bolj specifično je tvoje delo. Na 120-metrski jahti bi gledal le morje, na 50-metrski barki pa sem poleg kapitana tudi organizator doživetij, malo turističnega vodnika, kdaj podrgnem palubo. A zato lahko marsikaj doživim.«

Na prejšnji jahti ste bili na leto doma le mesec dni, kako pa je zdaj?

»Na tisti ladji niso imeli rotacije častnikov, na veliko ladjah je tako. Ker sem videl že veliko sveta, sem si zaželel več časa zase, spoznal sem dekle v Sloveniji. Na trenutni ladji sva dva kapitana in se menjavava. Dva meseca sem na morju, dva na kopnem.«

Posadke na teh jahtah so verjetno zelo pisana druščina…

»To je dobra stran tega posla. Člani posadke prihajajo z vsega sveta in tako imam tudi jaz na vseh celinah in v marsikateri državi zdaj prijatelje. Tudi k meni so velikokrat prišli, ko so potovali po Evropi. Vedno jih kam peljem in Slovenija jih vse navduši. Tega se morda premalokrat zavedamo, na kako lepem koščku sveta živimo. Zelo lepo pa se mi zdi tudi to, da sva z lastnikom prejšnje ladje v prijateljskem odnosu, še zdaj se vsako leto slišiva, vedno povpraša, kako sem in kje kaj plujem.«

Kaj pa kakšne slabe izkušnje?

»Kolikor je bilo slabih izkušenj, so morda bolj povezane s posadko. Pri ekipi 12 ljudi gre za bolj družinsko ozračje. Zgodi se marsikaj, kar moraš potem kot nadrejeni reševati. To je sicer v pomorstvu normalno. Da bi kateri od lastnikov, gostov ali članov posadke z mano slabo ravnal, pa se mi k sreči še ni zgodilo. Sem pa slišal od drugih pomorcev, ko se kdaj srečamo, zgodbe o zaničevanju, nadutosti v smislu: jaz imam denar, ti nisi nič. Moji šefi so bili vedno razgledani in inteligentni ljudje. Čeprav je bila jahta njihova, so me celo vprašali, ali bi se lahko čez kako uro šli potapljat, kaj mislim o tem ali onem. Zelo spoštljivi ljudje.«

Ker so lastniki teh jaht pregrešno bogati, se lahko verjetno tudi dobro zasluži?

»Večja je jahta, višje so plače. Mornar, ki ima konec koncev lahko tudi samo osnovno šolo in opravi pomorski izpit, zasluži gotovo 2000 evrov, lahko tudi 3000 na mesec. Izkušeni kapitani res velikih jaht, recimo stometrskih in več, lahko zaslužijo tudi do 20 tisočakov na mesec. Ker imaš hrano in prenočišče na jahti, lahko večino tega denarja prineseš domov. Sem pa spoznal tudi kalibre, ki so včasih pozabili, da so člani posadke, in so mislili, da so bogati kot lastniki – in so tako tudi živeli. Drage restavracije, dragi koktajli, drage torbice in denar gre.«

No, vsaj za vas bi se, glede na pogovor, verjetno splačalo tudi, če bi prišli domov goli in bosi?

»Pravzaprav bi se res. (smeh) To so bile neverjetne stvari, ki sem jih v desetih letih doživel. Vedno kaj novega, vedno nova avantura.«