Xi Jingping je že večkrat dokazal, da je zmožen spreminjati pravila igre. Zadnji tak primer je odprava trajanja predsedniškega mandata, ki je začela veljati leta 2018, s čimer si je zagotovil dosmrtni mandat, in se, vsaj v smislu moči, postavil ob bok »očetu« kitajske komunistične partije Mao Cetungu. Letošnje ukrepe, usmerjene v kitajske tehnološke velikane, nepremičninska podjetja in zasebne izobraževalne ustanove, bi lahko presojali tudi z vidika vračanja Kitajske na stara pota socializma. Ko ni nihče večji od države (partije), ima družbena blaginja (enakopravnost) prednost pred (pretiranimi) korporativnimi dobički, svoboda govora pa velja, dokler je v okviru »dovoljenega«. Takšna ureditev je diametralno nasprotna »zahodnim«, delniškim trgom prijaznim načelom. To je pognalo strah v kosti mednarodni investicijski srenji, zaradi tega so kitajske delnice letos imele za več deset odstotkov izgube. Delničarji v Ameriki in Evropi pa si manejo roke ob letošnji donosnosti. Zagovorniki te teze delijo negativen pogled na razvoj kitajskega kapitalskega trga, saj menijo, da v tovrstnem okolju, kjer se dobički podjetij v veliki meri »socializirajo«, ni imperativa po zadostni rasti in razvoju podjetij. Poleg tega smo pri zasebnih izobraževalnih ustanovah letos videli, da lahko oblast čez noč spremeni poslovni model podjetij, ki ne ustrezajo njeni viziji, in jih iz dobičkonosnih delniških družb spremeni v neprofitne organizacije. V obeh primerih je v najpogosteje uporabljenem kazalniku, P/E (cena delnice na enoto dobička), pod velik vprašaj postavljena komponenta dobička (tako rast kot tudi dostopnost). Kaj to pomeni za delniške trge, je lepo vidno na ruskem delniškem trgu, ki je prav zaradi teh razlogov skoraj vedno veliko »cenejši« (nižji P/E) od zahodnih trgov. Po drugi strani pa si lahko letošnje dogodke, v primeru regulacije monopolov in varovanja osebnih podatkov, razlagamo v luči želje kitajske vlade po bolj vzdržni in družbeno odgovorni državi, ki na prvo mesto postavlja zagotavljanje družbene blaginje za vse državljane. Kitajska ne želi, da njihova podjetja sledijo vzoru ameriških tehnoloških velikanov, ki so po mnenju nekaterih presegli meje dopustne formalne oblasti. Hkrati si želijo zagotavljanje enakih zmožnosti (primarnega) izobraževanja za vse. Omejevanja sistemskega tveganja in večjega nadzora na področju finančnega poslovanja največjega spletnega trgovca, ki je doseglo obseg poslovanja, primerljiv z domačimi komercialnimi bankami, so se lotili, ker na Kitajskem ne želijo ponoviti napak ZDA, ki so leta 2008 svet porinile v največjo krizo po veliki depresiji iz dvajsetih let 20. stoletja.

V tem primeru je treba tudi ustrezno spremeniti pogled na prihodnje dogajanje na kitajskem kapitalskem trgu, ki morda kljub vsemu ne bo tako temačno, kot je bilo sprva videti.