Sean Bean na velikih in malih zaslonih zelo rad umira. In to na vse mogoče načine. V zgodovinski drami Caravaggio so mu prerezali vrat, v Polju sovraštva ga je čez klif pognala čreda goveda, v seriji Clarissa so ga zabodli, v seriji Screen One se je zabodel sam. V TV-drami Lorna Doone se je nato utopil, v Niti besede so ga živega zakopali, v seriji Henry VIII. obesili, v prvem Gospodarju prstanov prestrelili s puščicami, na koncu prve sezone Igre prestolov pa obglavili. Kakšnih devetkrat je ujel tudi naboj. Da, če je irski igralec Liam Neeson zaslovel s tem, ko je v filmih maščevalno lovil barabe, je angleški igralec Sean Bean zaslovel s tem, ko je v filmih vedno znova umiral.

Glavo nosi naprodaj tudi v tridelni mini seriji Zapor, ki jo je BBC na svojem prvem programu vrtel že sredi poletja, k nam pa je prišla na začetku decembra (HBO). Sean Bean je Mark Cobden, učitelj alkoholik, ki v prometni nesreči po štirih dvojnih vodkah na poti domov do smrti povozi kolesarja in pristane za rešetkami. Ne dobi dosmrtne, dobi štiri leta. A ko boste videli, kam je prišel, se bo tudi to zdelo prava mala večnost. Kaznilnica Craigmore je namreč ena tistih institucij, za katere navadno rečemo, da so družba v družbi. Zapor v zaporu, če hočete. Kraj, kjer ne veš, ali boš v obraz dobil vrelo vodo ali biljardno kroglo. Kraj, kjer terpentin teče po nogah, vžigalnik pa ni nujno za kajenje.

Sean Bean se zato kot učitelj, ki je zavozil življenje, lomi pod dvojno težo. Medtem ko se ukvarja s tem, kako živeti sam s sabo, se mora ukvarjati še s tem, kako sploh preživeti. Navznoter se bori z občutki krivde, saj je zaradi njegove sebičnosti ugasnilo življenje, navzven pa s sozaporniki, ki so zavohali njegovo šibkost. Zapor je zato serija, ki po eni strani deluje maksimalno osebno, po drugi pa se po celicah, stenah, rešetkah in zaklenjenih ključavnicah vse čas sprehajajo širša vprašanja o kaznovalnih institucijah. O tem, kako je živeti na tako malem prostoru s toliko različnimi ljudmi, o tem, kako je biti ves čas na preizkušnji in pod nadzorom paznikov in sozapornikov, pa tudi o tem, kako tanka je meja med povratništvom in resocializacijo ter kako usodni so za življenje (v zaporu) odnosi med kaznjenci in njihovimi čuvaji.

Tovrstna vprašanja, ko govorimo o dramah v zaporih, seveda niso nič novega, tisto, zaradi česar BBC-jev zapor žanrsko odstopa, je torej predvsem izvedba. Ta sedi na igralskih ramenih Seana Beana in Stephena Grahama, ki igra paznika Erica McNallyja, scenaristično in režijsko pa gre za tako rekoč popolno mešanico tistega, zaradi česar sta delovali kultna serija Oz in filmska klasika Kaznilnica odrešitve. Zapor je namreč serija, ki na eni strani ne skriva nasilja zaporniškega življenja, a ga tudi ne povzdiguje, znotraj krute realnosti vsakodnevne rutine, avtomatiziranosti, birokratskih pravil in eksplozivnih odnosov v zaporu pa vselej išče človečnost in upanje.

Serija Zapor pronicljivo in učinkovito v zgolj treh epizodah prehodi pot med jezo, ki slepi, krivdo, ki razjeda, in odpuščanjem, ki osvobaja, pri čemer je jasno, da je odsedeti čas v zaporu ena stvar, zaživeti na novo pa nekaj povsem drugega. Da je to presneto trnova pot in da je veliko ljudi nikoli ne zmore.