Neko popoldne je v gozdu opazila bel kombi in kužka, ki ga je voznik vrgel iz vozila. Milica je preplašeno psičko pobožala in ta ji je sledila do doma. Dala ji je ime Lara. Tako se je začelo nerazdružljivo prijateljstvo. Lara Milico čuva, kamorkoli gre. Vsako jutro jo psička spremlja na poti do avtobusa in ko se ob 15. uri Milica vrne, jo Lara pričaka in spremlja do doma. Milica ima v žepu vedno kak priboljšek. Ne zase, saj zjutraj ne zajtrkuje, ker doma hrane ni dovolj, ampak za Laro. V šoli je odlična, a včasih kakšen dan manjka, ker pomaga očetu pri spravilu drv, obiranju sliv ali jabolk. Ali pa čuva mlajša bratca in sestrico, če očeta in mame zaradi kakšnega priložnostnega dela ves dan ni doma. Prehitro odrasla deklica nima časa za igro, nima računalnika in nima mobilnega telefona. Ima pa svojo Laro. Na poti v šolo in domov ji pripoveduje o svojih željah, sanjah in načrtih. Pred časom jo je v šoli pričakala dobra novica: v šoli ji bodo poslej vsako jutro zagotovili zajtrk. »Kakšen košček malice pa bom shranila za Laro,« je povedala nasmejana Milica.