Stripovski album odpira razmislek o zgodovinskem pomenu ter mitologizaciji slavne vstaje delavcev, umetnikov, obrtnikov, anarhistov, republikancev in vsesplošnih radikalcev. Pri tem sta neizogibni vprašanji o današnjih družbenoekonomskih neenakostih, možnostih upora proti krivicam ter nevzdržnosti trenutnega sistema. Gre za adaptacijo istoimenskega romana francoskega romanopisca in filmskega ustvarjalca Jeana Vautrina. Prvi del, ki je izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in založbe Stripburger, je prevedla Suzana Koncut, drugi del bo izšel predvidoma februarja.

Strip se osredotoča na dogodke, ko so se Parižani znašli v vzporedni, novonastali francoski republiki, ki je imela povsem drugačno politično in organizacijsko usmeritev od tedanje nacionalne države. Zaradi njenih egalitarnih in revolucionarnih temeljev so se v 20. stoletju po njej zgledovali vsi poskusi revolucionarnih preobratov kapitalistične družbe. Med petmesečnim pruskim obleganjem Pariza je mesto s topovi branila narodna garda, ki so jo sestavljali možje iz delavskih družin. Pariška komuna je namreč nastala po vojni med Francijo in Prusijo. »Pariška komuna je velik dogodek v zgodovini delavskega gibanja in socializma. Prvič v zgodovini so ljudske množice prevzele oblast. Pariška komuna je izkušnja kratkotrajne zmage in poraza. V tem je tipična za zgodovino socializma,« je pojasnil sociolog Tomaž Mastnak.

Pripoved v stripu se začne po vojni, 17. marca 1871, na dan, ko je francoski predsednik Adolphe Thiers od narodne garde terjal, da vrne topove. Predsednik je namreč ugotovil, da ima težavo. Pariz se je med pruskim obleganjem radikaliziral, glasovi, ki so začeli pretresati družbeno realnost in jo spreminjati, so postajali vse glasnejši. Skoraj kot izgovor je Thiers v mesto poslal vojsko, da prevzame 400 topov, ki naj bi pripadali Franciji, ker so jih kupili z davkoplačevalskim denarjem. Pripadnikom narodne garde je tako 18. marca sporočil, naj se pred prihodom vojske odločijo, kdo se bo boril proti njemu in kdo za Pariz. V gardi so medtem verjeli, da so topove kupili z lastnim denarjem in so zato njihova last. Od 300.000 pripadnikov jih je na Tiersovo stran prestopilo 300. »Pariške ljudske množice so bojevale boj za nacionalno osvoboditev, borile so se proti tuji vojski, ki je oblegala Pariz, hkrati so se bojevale za socialno osvoboditev. To je tipičen zgled narodnoosvobodilnega boja. NOB v Parizu,« je povedal Mastnak. Prvi del prebivalstva, ki se je uprl Thiersovim vojakom, so bile ženske.

Revolucionarni sen delavskega razreda

»Pariška komuna je zanimiva kot družbeni eksperiment. Stvari niso nikoli popolnoma čiste, tudi pariška komuna je prestreljena s številnimi ambivalentnostmi, ki so zanimive in ki na neki način nakazujejo to revolucionarno dogajanje tudi v prihodnosti,« je razložil kulturolog Peter Stanković. Njeno delovanje je med drugim pomembno zaznamovalo vprašanje nasilja oziroma nenasilja. V vodstvu komune, v tem so bili tudi revolucionarji iz drugih držav, so že takoj na začetku nastavili politiko izrazitega nenasilja, na kar pa je francoska vlada odgovorila z maksimalnim nasiljem. Medtem ko komunardi svojih ujetnikov in talcev niso pobijali, so Thiersovi vojaki usmrtili vsakega, za katerega so sumili, da je povezan s komuno. Na koncu je bilo ubitih 25.000 (domnevnih) komunardov. »Cela komuna se je začela okrog vprašanja topov, ki so bili tako zelo pomembni. Na koncu se je izkazalo, da so jih komunardi sicer obranili, a nato zanemarili – in ko je francoska vojska začela vdirati v Pariz, so bili že neuporabni,« je komentiral Stanković.

Pariška komuna je bila krik ljudstva, ki si je prizadevalo spremeniti družbo od spodaj navzgor. Na koncu pa so bile to le revolucionarne sanje, iz katerih so se Parižani prebudili v krvavo resničnost, o čemer bo v slikah pripovedoval drugi del stripa francoskega mojstra Jacquesa Tardija.