Statistični uradi merijo relativno revščino. To pomeni, da ugotavljajo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi in si torej zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja kot preostali v družbi, glede na doseženo raven blaginje v družbi. A poleg relativne revščine poznamo še skrajno ali absolutno revščino, ki pomeni pomanjkanje osnovnih dobrin, pomembnih za izpolnitev osnovnih življenjskih potreb, kot so hrana, bivališče, zdravje. Ta je na srečo v Sloveniji manjša kot v številnih drugih državah po svetu, zato je solidarno, da Slovenija podpre boj proti skrajni revščini v svetu in prispeva k doseganju zastavljenih trajnostnih ciljev razvoja. Ne le v Sloveniji, tudi v drugih evropskih državah, moramo podpreti odprte, poštene, pravične in trajnostne odločitve in ravnanja, še posebno na področju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030.
Covid-19 je povzročil zvišanje stopnje skrajne revščine, ki se je že vse od leta 1998 počasi zniževala. Pred pandemijo se je delež svetovnega prebivalstva, ki živi v skrajni revščini, zmanjšal z 10,1 odstotka leta 2015 na 9,3 odstotka leta 2017 in 8,4 odstotka leta 2019. V letu 2020 se je odstotek povišal na 9,5, kar razveljavi napredek prejšnjih štirih let. Upadanje skrajne revščine je bilo tudi sicer precej prepočasno, da bi do leta 2030 odpravili revščino, a s pandemijo se je zgodil preobrat, ki je izničil še tisti mali napredek.
Pandemija se je pridružila že tako mnogim vzrokom, ki ogrožajo izboljšanje stanja, kot so številni konflikti in podnebne spremembe. Glede na trenutne projekcije naj bi svetovna stopnja revščine leta 2030 znašala 7 odstotkov, kar pomeni, da bo približno 600 milijonov ljudi po svetu živelo v skrajnem pomanjkanju, brez hrane in strehe nad glavo.
Kjer ljudje živijo v skrajni revščini, so posledice podnebnih in zdravstvenih kriz za njih še toliko bolj uničujoče ter tako le še poglobijo revščino in hkrati ogrožajo človekove pravice. Največji negativen vpliv pandemije, konfliktov in podnebnih sprememb čutijo ženske, saj je skrb za družino z vsako dodatno grožnjo še otežena. Ženske so večinoma tiste, ki si trgajo od ust, ženske večinoma skrbijo za otroke, skrbijo za vodo in drva, osnovi za zagotavljanje prehranske varnosti družine. Ženske nosijo breme skrbi za osnovno preživetje.
Kar v 80 odstotkih gospodinjstev po svetu, kjer nimajo vode na zemljišču, kjer prebivajo, so dekleta in ženske tiste, ki morajo hoditi ponjo. S podnebnimi spremembami je voda še težje dostopna, ponjo je treba še dlje. Prav tako pa je na voljo vedno manj lesa, ki ga potrebujejo za kuhanje. Na poti v oddaljene kraje so ženske zelo ranljive in skoraj nemočne pred fizičnimi ali spolnimi napadi, ki so pogosti v revnih državah. Veliko žensk je posiljenih in posledično na svet prijokajo številni nezaželeni otroci oziroma otroci, ki so morda kljub težki izkušnji zaželeni, a se rodijo v takšno revščino, da so že vnaprej obsojeni na težko in lačno življenje.
V družinah, ki živijo v skrajni revščini, so poroke mladoletnih deklic prepoznane kot rešitev iz revščine. S poroko so v družini ena lačna usta manj. Ena od treh žensk v podsaharski Afriki se poroči pred 18. letom. Zaradi plačila za nevesto (bride price), ki je še vedno pogost običaj, se jim takrat pravzaprav odvzame vse pravice. Bride price je z visoko komercializacijo privedel do številnih negativnih posledic, kot so obravnavanje žensk kot lastnine, zamisel o hčerah kot naložbah, porokah, ki postanejo prisilne, pogosto je tudi zasužnjevanje žena, pojavljanje družinskih konfliktov, neenakost v zakonu, nečloveško ravnanje in spolno nasilje.
Skrajna revščina uničuje vsakršno možnost za dostojno življenje ljudi, zato bi morale biti vse naše sile usmerjene proti njeni odpravi. Pri tem se je nujno zavedati, kako soodvisni so različni vzroki in posledice, kot so na primer podnebne spremembe in pandemije ter nasilje in neenakosti. Eno privede k drugemu in težke razmere se stopnjujejo. Vzroke je zatorej treba naslavljati vzporedno in vsem namenjati enako pozornost. Vsakdo od nas se mora zavedati, da naša dejanja vplivajo na življenja drugih ljudi in da lahko postanemo aktivni pri reševanju težav, tudi pri reševanju skrajne revščine. Imejmo odprta srca vse leto!
Darja Sekula Krstič je predsednica in vodja projektov Foruma za enakopraven razvoj.
