»Doživel sem občutke, ki jih ne morem primerjati z nobenimi. Niti ena posamična zmaga mi ni pomenila toliko kot ekipni uspehi. Z gotovostjo lahko rečem, da sta bila zadnja dva tedna moja najlepša v teniški karieri. Moram priznati, da po naporni sezoni ni bilo preprosto obleči reprezentančnega dresa ter se motivirati za nove podvige. A smo skupaj pri tem uživali,« so bile besede drugega teniškega igralca sveta Daniila Medvedjeva, ko se je z Rusijo veselil zmage v Davisovem pokalu. Medvedjev je na zmagoviti poti Rusije dobil vseh pet posamičnih dvobojev, vse je dobil brez izgubljenega niza.
Prepričljiva pot do uspeha
Vse drugo kot zmaga Rusije bi bilo veliko presenečenje. Daniil Medvedjev in Andrej Rubljov (5. na svetu) sta glede na uvrstitev na svetovni lestvici ta čas najmočnejša posameznika katere koli svetovne reprezentance. Če dodamo, da sta grela klop igralca, kot sta Aslam Karacev (18.) in Karen Hačanov (29.), je jasno, da je Rusija ta čas teniška velesila. Še posebej na trdi podlagi, kjer se v zadnjih letih po spremenjenem programu igrajo dvoboji v Davisovem pokalu. Po starem formatu, ko je država gostiteljica izbirala podlago, bi lahko Rusija na pesku ali travi naletela na razpoloženega tekmeca.
Pot Rusije do naslova je bila izjemno prepričljiva. Daniil Medvedjev in Andrej Rubljov sta bila v finalu proti Hrvaški pod velikim pritiskom, saj bi, če bi bil poražen eden od igralcev, o zmagovalcu odločila igra dvojic. Hrvaška dvojica Mate Pavić in Nikola Mektić je ves čas upravičevala vlogo favoritov. Nihče ne dvomi, da bi bila prva dvojica sveta prepričljiva tudi v finalu, a te možnosti nista imela. Borna Gojo in Marin Čilić sta se sicer vsak v enem nizu dobro upirala, a sta morala priznati premoč bolj uveljavljenima tekmecema.
Skalpi Borne Goja
Hrvaška reprezentanca je imela danes v Zagrebu sprejem, na katerem so igralci in selektor Vedran Martić doživeli bučen aplavz. »Če bi igral malce bolje, bi danes pred vami stali z zmagovalnim pokalom,« je prevzel nase odgovornost najizkušenejši Hrvat Marin Čilić, ki je obžaloval predvsem zamujeno priložnost v podaljšani igri prvega niza, ko je proti Daniilu Medvedjevu vodil s 4:2. »Kljub temu smo na uspeh izjemno ponosni. Tretjič v petih letih smo igrali v finalu. Dvakrat smo že dokazali, da lahko tudi osvojimo Davisov pokal. A tudi uvrstitev v finale je velikanski uspeh. Ni veliko držav, ki so se sposobne v nogometu in tenisu uvrstiti v finale svetovnega prvenstva,« je dodal Čilić, ki je od petih posamičnih dvobojev dobil le enega.
Hrvaška je v Borni Goju dobila novega junaka. Triindvajsetletni Hrvat, 281. na svetovni lestvici, je dobil tri posamične dvoboje, izgubil pa le v finalu proti Andreju Rubljovu. V četrtfinalu in finalu je vzel skalpa Italijanu Lorenzu Sonegu in Srbu Dušanu Lajoviću ter po porazih Marina Čilića priigral Hrvaški dvoboj v igri dvojic, kar sta Pavić in Mektić s pridom izkoristila. »Ne zanima me uvrstitev na svetovni lestvici, temveč igra in volja do zmage. Vesel sem, da sem sploh dobil možnost igrati za svojo državo, z zmagami pa sem se zahvalil na najlepši način,« je po zmagi v polfinalu proti Srbiji v Madridu povedal Borna Gojo. Danes je bil Splitčan v Zagrebu bolj redkobeseden in je v večini odgovarjal v enozložnicah, pri tem pa večkrat nasmejal zbrano občinstvo.
Sistem tekmovanja v Davisovem pokalu je takšen, da štirim polfinalistom – poleg Rusije in Hrvaške še Srbija in Nemčija – prihodnje leto ne bo treba igrati kvalifikacij za nastop na finalnem turnirju najboljših 18 reprezentanc. Dvanajst držav bo napredovalo na podlagi izločilnih dvobojev, dve pa bosta prejeli povabilo organizatorja. Slovenski tenis je za zdaj precej oddaljen od sklepnih bojev. Moška reprezentanca se bo marca za vstop v prvo skupino pomerila s Čilom. Tekmec bo imel poleg domačega terena prednost tudi v kakovosti. Čilenci imajo namreč med najboljših 160 igralcev kar štiri svoje predstavnike, in sicer je Cristian Garin 17. na svetu, Alejandro Tabilo 135., Tomas Barrios Vera 148., Nicolas Jarry pa 160.
