Čilski režiser Pablo Larraín je znan po unikatnem filmskem pristopu, a kar je ušpičil tokrat, je še posebno zanimivo. Film Spencer se namreč začne tako, da mislimo, da gledamo film o princesi Diani. A to preprosto ni res. Od samega začetka namreč gledamo film o dveh Dianah. Ne verjamete? Zaupajte torej princu Charlesu, ki ga igra Jack Farthing. »Saj veš, da morata biti dve Diani, tista prava in tista za javnost. Tudi vsi drugi smo podvojeni. Prisiliti se moraš v stvari, ki jih sovražiš,« razloži princesi, ki se le stežka uklanja neživljenjski obrednosti in protokolarnosti dvornega vsakdana. Diana, ki jo igra Kristen Stewart, mu odvrne: »Stvari, ki jih sovražiš? Za domovino?« On pa ji ponovi: »Da, za domovino, za ljudi.« Tudi žal mu je: »Oprosti, mislil sem, da si vedela.«
Ko nato tudi kot gledalci sprejmemo, da film Spencer ne govori o eni osebi, pač pa o osebi, ki mora obstajati v dveh različicah, je potem vse lažje in vse jasno. Potem razumemo vso to simboliko, dvojnost pomena in kontrastnost, ki jo piše scenarij Stevena Knighta in riše fotografija Claire Mathon. Povsem logično postane, da je film čilskega režiserja lahko le film, ki je neprestano v konfliktu. Po eni strani želi biti konvencionalna drama, ki špekulativno odstira pogled v »princeso ljudskih src«, po drugi strani pa s filmskimi prijemi neizbežno rine v vode psihološkega trilerja. Po eni strani želi Diano secirati, razgaliti in razumeti, po drugi pa je ta do konca filma še večja uganka.
Celo jazzovska glasbena podlaga Jonnyja Greenwooda se s svojim polimprovizacijskim slogom ves čas zaletava v trmasto načrtovanost življenja na dvoru, kjer je vsega v izobilju, hkrati pa moraš paziti na vsak korak. Prav ti hladni zidovi kraljičinega posestva Sandringham, kjer v dneh okoli božiča leta 1991 – eno leto pred razhodom s Charlesom – stopamo po stopinjah Diane, se zdijo poosebitev jedrnega konflikta. Prav tam se namreč spopadeta Dianina pregovorna preprostost in neizprosna konservativnost kraljeve družine. »Tu ni prihodnosti, preteklost in sedanjost pa sta ista stvar,« slišimo in čutimo princeso, kako se med epizodami bulimije vse bolj utaplja za zašitimi zavesami dvorca.
Potemtakem sploh ni čudno, da se Diana v uvodu filma na poti v Sandringham »izgublja« na podeželju, kjer je odraščala. Njeno telo namreč, kot vidimo, kar kriči po tem, da bi za volanom starega porscheja s sinovoma oddrvela do najbližje restavracije s hitro prehrano. Vsi filmski elementi pa nas tako rekoč silijo videti ranjeno in razdvojeno žensko za podobo vedno lepo oblečene princese, ki je bila svojčas simbol nove monarhije in ljubljenka medijev, ki so hlepeli po najmanjših podrobnostih njenega življenja. A kar je ključno z vidika filmske vizije, je prav izbira trenutka in odločitev Larraína, da Diano prikaže v izseku nekaj dni, kar avtorjevo interpretacijo mentalnega stanja portretiranke prižene do meje pretiranega.
Larraín ob tem, ko v isti sapi nakopiči in skoncentrira vse, kar že vemo o valižanski princesi, v resnici ne pove nič novega. Zaradi tega bi lahko film hitro zvodenel v trivialno kritiko državne monarhije. To se ne zgodi, pri čemer je ključno, da film vsa ta vprašanja o trdoživem tradicionalizmu in konservativizmu premakne ob bok osebnim stiskam v domeno notranjega doživljanja Diane; teža tega pripovednega manevra pa pade predvsem na igralska ramena Stewartove, ki je odlična. Princesi namreč ni le vizualno podobna, temveč je ob vseh teh neskončnih nagibih glave in otožnih, trpečih pogledih mestoma že težko ločiti, kje se končajo kretnje princese in kje kretnje igralke. Stewartovi uspe poosebiti mit o princesi Diani. Tisto špekulacijo javnosti o tem, kar naj bi Diana bila. V njenem zavozlanem telesu pa se zvija, brca in pleše tako, kot da želi s hrano vred izbruhati tudi okostenele spone preživetih institucij.
