K temu pisanja me je spodbudil komentar, ki ga je Janez Krnc pod naslovom »Lahko s pravilno diagnozo obnovimo demokracijo?« objavil 2. 12. 2021 v Dnevniku. Po njegovi razlagi, če sem jo pravilno razumel, je za šibkost demokracije kriv kapital, ki si zaradi njegove vse večje družbene moči pospešeno podreja upravljanje države. Temu mnenju ne oporekam, a me ne zadovoljuje povsem. Bližja mi je namreč razlaga, da je za obolelost demokracije kriva predvsem neprimerna sistemska ureditev, po kateri jo izvajamo, to njeno slabost pa kapital spretno in učinkovito zlorablja. O tem, kje je ta sistemska ureditev izrazito šibka, več v nadaljevanju.
Sistem demokracije ločuje tri vrste oblasti: zakonodajno (parlament), izvršno (vlada) in sodno oblast. Vse tri je treba, če naj demokratično in učinkovito delujejo, nadzirati. Pomembno vlogo pri tem nadzoru imajo javna občila in zato ta ne smejo biti odvisna od politike. Tudi sodna oblast je organ nadzora, ki poleg drugega nadzira tudi zakonodajno in izvršno oblast. Nadzor nad tema dvema oblastema je še posebno pomemben.
Za nadzor zakonodajne oblasti so najbolj pristojni volilci, izvajajo pa ga v treh oblikah. Najprej tako, da za člane parlamenta (poslance) volijo le preverjeno kompetentne osebe (primerno usposobljene in etično nesporne), drugič tako, da poslanci svojim volilcem neposredno odgovarjajo za svoje delovanje, tretjič pa z referendumi, na katerih se volilci opredeljujejo do vprašljivih odločitev zakonodajne oblasti.
Ključni nadzor nad izvršno oblastjo izvaja parlament, ta pa je učinkovit le, če so člani parlamenta neodvisni od nosilcev izvršne oblasti.
Zaradi velike vloge nadzora se politično oblast nadzira še ob pomoči specializiranih organov. Pri nas so znani predvsem trije taki organi: računsko sodišče, protikorupcijska komisija, fiskalni svet.
Brez učinkovitega nadzora politične oblasti ni dobre demokracije oziroma drugače povedano: za slabo delovanje demokracije je praviloma največ kriv slab nadzor zakonodajne in izvršne oblasti. Oglejmo si, kje je naša sistemska ureditev demokracije pri nadzoru posebno šibka.
Najprej o zakonodajni oblasti. Njen nadzor večinoma urejata volilna zakonodaja ter zakon o referendumu. Za volilni zakon se že od osamosvojitve države ve, da je neprimeren, saj močno omejuje vpliv volilcev na sestavo parlamenta in nadzor nad njegovim delovanjem, pa tudi sicer je najbolj zaslužen za strankokracijo, to je za nedemokratično vladavino naših političnih strank. Podobno je za nadzor oblasti neuporaben tudi zakon o referendumu. Oba zakona bi bilo treba temeljito prenoviti. Žal se to doslej ni zgodilo, saj politične stranke potrebne spremembe zavračajo, kar ni težko razumeti – spremembe bi jim močno omejile materialne in druge koristi, ki jim jih prinaša sedanja ureditev.
O nadzoru nad izvršno oblastjo oziroma nad vlado pa naslednje. V Sloveniji vlado oblikujemo po modelu običajne koalicije, po katerem vladi predseduje vodja stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov. Model najprej razdeli parlament v dva podobno velika dela, to je koalicijo in opozicijo, koalicija potem vlado nekritično podpira, opozicija pa ji vladanje kolikor je mogoče otežuje. Resen nadzor nad izvršno oblastjo je ob taki ureditvi tako rekoč nemogoč, kar se izraža v neučinkovitosti naših vlad. Delitev politike na koalicijo in opozicijo pa povzroča vsaj v našem okolju še eno nemajhno težavo: politiko škodljivo razdvaja, s tem pa tudi širšo družbo, kar demokratično upravljanje države dodatno otežuje.
Ugotavljamo torej, da v Sloveniji svojo politično oblast slabo nadziramo. Zato je ta neučinkovita, deluje neetično, na veliko podpira korupcijo ter ustvarja okolje, ki je naklonjeno krepitvi avtokracije – in se ta tudi že nevarno krepi. Te za naš narod vse bolj tragične razmere je mogoče v velikem delu sanirati že zgolj z dvema spremembama sistemske narave: s temeljito prenovo volilne zakonodaje ter s spremembo modela, po katerem danes oblikujemo vlado. Predlog prenovljenega volilnega zakona je pravkar pripravila civilna družba (Svet za prenovo volilne zakonodaje), sedanji model »sredinske« koalicijske vlade pa naj bi zamenjal model velike koalicije, najbolje po zgledu Švice.
Žal ostaja nerazrešen osrednji problem te prenove, to je, kako obiti poenoteno nasprotovanje političnih strank, da svojo šepavo in zdaj tudi ogroženo demokracijo sploh saniramo.
Andrej Cetinski, Ljubljana