Po res zelo dolgem času sem šla na predstavo. »Čas nežnosti« v Španskih borcih. Prelepo je bilo, ko sta na skoraj praznem odru v živo plesali Mateja Rebolj in Manca Krnel. Perfektni telesi v prepletu, dialogu. Plesni dialog sem videla kot vse, kar nam manjka in nas zaznamuje. Bližina in odtujenost, nežnost in odsotnost, pozornost in brezbrižnost. Pa tudi, kaj vse prinaša in odpira dialog med mlajšo plesalko na špicah in plesalko s kilometrino, veščino, eleganco. Tudi ko je na odru samo slednja – je vse, je polnopomensko. Izhodišče je bila slika Jožefa Petkovška »Doma«. Bilo je nadrealistično. Skoraj sem pozabila dihati. Kasneje doma sem se lotila branja o slikarju in sliki. Česar prav tako že dolgo nisem počela. Toda preden sem prišla domov, smo po predstavi sedeli ob pijači. Kar je bilo včasih najbolj normalno. Pogovarjali smo se o tem, kako bo, ko bomo stari in pozabljivi. Med drugim smo v smehu ugotovili, da je nekoč že zdaj. Prišli smo tudi do štosa o prijateljicah in kavi. Gostiteljica si je pred obiskom napisala na listek: ne pozabi postreči kave in piškotov. Ko so prijateljice prišle, je sledila navodilom in jih postregla. Vsakič, ko je videla listek, jih je postregla. Ko so prijateljice odhajale, so rekle, da je gostiteljica sicer okej, le na kavo je pozabila. No, tako smo se pogovarjali. Trebušne mišice so mi bile hvaležne, srečna sem bila po vsem telesu.
Spletni knjižni sejem ni nekaj, o čemer bi sanjala in si ga želela. Ker nič, ampak nič ne prekosi srečanj v živo. Pogrešam bralke in bralce v neformalnih pogovorih z avtoricami in avtorji. Ah, te vrste za podpise… Pogrešam bralke in bralce, ki nam razlagajo, kako so brali naše knjige in kako smo jim dobro svetovali za rojstnodnevno darilo, pogrešam neformalna druženja s preostalimi iz branže, pogrešam… vse. Malček sejemskega občutka sem dobila, ko sem bila na snemanju pogovora o Petrarci. Srečko Fišer in Martina Ožbot sta visokokvalitetno »obrekovala« Petrarco in njegov čas. Ni boljšega kot poslušati strokovnjake, ko lahkotno in kakor da mimogrede govorijo o nekih davnih časih na žmohten način. Slastne pol ure zgodovine. In veščine. Doma sem sejem spremljala na spletu, zvečer pa sem na tretjem programu hrvaške televizije vsak dan spremljala petnajstminutno kroniko puljskega sejma. Tja nisem šla, ker je deloma potekal sočasno z našim. »Ne morem se klonirati, razumem ministrico,« sem razlagala prijateljici, ki me je nagovarjala, da greva v Pulj. Hm, mar bi šla tja in našega spremljala tam na spletu. Poslušala sem pogovor z našim Borisom A. Novakom, Mladenom Dolarjem. Večkrat. Blagodejno je poslušati modre. Vsi so bili v Pulju, le jaz doma. Toda pod črto: oba, naš in puljski sejem, sta mi skupaj vsaj malček pričarala sejemsko vzdušje. Doma, seveda. Vsa prežarjena sem bila na sejmu za delovno mizo in na kavču. Moj domači sejem »bil je živ«.
Na Facebooku in Twitterju sem delila božični oglas za norveško Pošto. Štiriminutna verzija oglasa je film v malem. V središču je moški, ki ga vsako leto obišče Božiček. Moški opreza za njim, kako, recimo, izgine v kaminu ali ko si ogleduje njegovo stanovanje. Gledamo prizore, kako nekaj let zapored poteka božič pri moškem doma. Božiček gleda moškega, kako spi, in mu pove, da smrči. Naslednje leto mu Božiček pusti darilo. Sedita in se pogovarjata. Potem nenadoma na enega od božičev pozvoni pri vratih in predstavnica Pošte moškemu preda darilo. Ko pride v sobo, je tam Božiček, ki mu pove, da si je omislil pomoč, zato, da bo lahko za božič z njim. Poljubita se. Sledi napis, da bodo drugo leto na Norveškem obeležili 50 let, odkar lahko pri njih ljubijo, kogarkoli hočejo. In pripis »vesel božič in srečno novo leto od vseh nas za vse nas«. Prelepo. Svetlobna leta pred nami so. Ko sem ga delila, je bilo kar nekaj pozitivnih odzivov. Med njimi se je znašel tudi zapis:« Kaj ima(ta) Božiček/Dedek Mraz s spolno usmerjenostjo? Nič.« Vedno znova me preseneti ta enodimenzionalna slepota. Mentaliteta ravne zemlje, ki gleda in ne vidi. Ena celica, in še ta nedeljiva. V letu 2021 ne bi smelo biti pomembno, kdo koga ljubi in kako. Kaj šele, da bi to bil povod za kvazi javne škandale. Prijateljičina nečakinja mi je lepo razložila, da je moje popredalčkano sprejemanje gejev in lezbijk passé. Vprašala sem jo namreč, kako kaj ljubezen in ali je zdaj s fantom ali punco. Meni, dinozavru, je v smehu rekla: »Zaljubim se v osebo. Popolnoma vseeno je, kakšnega spola je. Za ljubezen gre.« Prav ima, sem si mislila v tišini.
