Razstava z naslovom Prešernov kult v socializmu v Kranju prikazuje najzanimivejše poudarke praznovanja in slavljenja našega največjega pesnika. Pripravil jo je kustos Gorenjskega muzeja in umetnostni zgodovinar Gašper Peternel. »Kranj ima v povezavi s Prešernom zelo posebno zgodbo,« poudarja Peternel. A najprej opozarja na takratne okoliščine. »Cilj jugoslovanskih ideologov je bil prirediti Prešerna v simbol nacionalno in kulturno raznolike, toda idejno poenotene države. V vzornici Sovjetski zvezi so za ta namen uporabili Aleksandra Puškina,« oriše čas po vojni. »Mogoče je bil v sovjetskem prostoru Puškin celo bolj prisiljen kot Prešeren pri nas.«
Prešeren za vse
Da je le kulturen človek zmožen graditi socializem, so v Delavski enotnosti zapisali 8. februarja 1950 v prispevku z naslovom »Prešernova napredna misel je postala last vseh naših delavnih ljudi«. Kot opozarja Peternel, je v istem glasilu že sedem let pred tem Tone Seliškar zapisal, da bodo Prešerna slavili vsi: »Delavec pri plavžu, rudar v jami, delavka pri tkalnem stroju, kmet na svoji njivi, učenjak za pisalno mizo, vsi, ki nas je vojna vihra teh časov razmetala po ječah in taboriščih, po brigadah in odredih, in vsi tisti, ki so pomagali svet snemati s tečajev stare, ljudskim množicam sovražne miselnosti.« Za izgradnjo pesnika kot simbola so uporabili le nekatere pesmi oziroma verze, večinoma iz Zdravljice in Uvoda h Krstu pri Savici. Druge pesmi, kot so Sonetni venec, Soneti nesreče, Povodni mož, Od Rošlina in Verjankota, so uporabljene zelo redko, večina pa sploh nikoli.
Utrjevanje kulta se je nadaljevalo s poudarkom praznovanja kulturnega praznika, saj se je Prešernov dan po novem imenoval slovenski kulturni praznik. »Poudarjale so se vrednote skupnosti in ne več samo ustvarjalnost posameznika. Največji ritualni element praznika pa je nastal, ko je dr. Ferdo Kozak 13. februarja 1946 podpisal odredbo o podeljevanju nagrad za največje uspehe na področju umetnosti in znanosti. Prve so podelili že leto zatem, pesnikovo ime so z zakonom dobile šele leta 1955, od leta 1961 pa jih podeljujejo izključno za umetnost,« opisuje Peternel.
Odvzeli hišo, potem pa lep čas nič
Gonilna sila kranjskega dogajanja, povezanega s Prešernom, je bil v tistem času Črtomir Zorec, ki je v gorenjski prestolnici po Peternelovih besedah odigral najpomembnejšo vlogo pri razvoju Prešernovega kulta. Čeprav je gradivo o Prešernu zbiral že pred vojno, se je večina dogajanja, povezanega s Prešernom, v Kranju odvila po vojni. »Prvi projekt, ki si ga je Zorec zadal, je bila ureditev Prešernove hiše v muzej. Hiša, v kateri je živel in deloval France Prešeren, je bila v lasti Marije Kokl in njenega sina Milana. V njej sta imela prodajalno tkanin. Mestni ljudski odbor se je odločil, da je hiša brez odškodnine prevzeta v javno lastništvo,« opisuje kustos. »Hišo so lastnikom odvzeli dobesedno čez noč in lep čas se v njej sploh ni nič dogajalo,« pravi.
Kljub vsemu pa je 7. februarja 1949 v hiši na manjši slovesnosti Črtomir Zorec razglasil: »V imenu mestnega ljudskega odbora prevzemam to hišo v našo last z namenom, da uredimo v njej kulturnozgodovinski muzej, ki nas bo spominjal na našo častno kulturno zgodovino, katere predstavnik in najvišji vrh je Prešeren.« Prva stvar, ki so jo postavili ob 100. obletnici smrti, je bil kip – doprsni portret, delo Frančiška Smerduja. »Takrat so tudi ljudje prevzeli to praznovanje, dan, ko se praznuje kultura,« prva leta zaokroži Peternel.
