Papež Frančišek danes začenja večdnevni obisk najprej na Cipru in nato v Grčiji, med katerim bosta glavni temi pogovorov migranti in ekumenizem. Kot poudarja pariški dnevnik Le Monde, je to že njegovo osmo potovanje v Sredozemlje, kjer največ potuje. Že leta 2013 je obiskal italijansko Lampeduso, leta 2014 Izrael, Albanijo in Turčijo, v naslednjih letih pa grški Lezbos, Egipt in Maroko. V nedeljo bo še drugič na Lezbosu, kjer je enako kot na Lampedusi zelo veliko migrantov. Ko je bil tam prvič leta 2016, je v Rim pripeljal tri družine sirskih beguncev.
Marca letos je šel papež v Irak, iz te države je v Sredozemlju veliko migrantov, prejšnji teden pa je v Vatikanu gostil Nadžiba Mikatija, novega predsednika vlade v Libanonu. Gre za nekoč razmeroma bogati državi, ki sta že nekaj časa v hudi gospodarski, socialni in politični krizi. Frančišek je tako pred premierjem nesrečnega Libanona parafraziral evangeljski odlomek, v katerem Jezus obudi od mrtvih 12-letno deklico, tako da jo prime za roko in reče, naj vstane: »Gospod, primi Libanon za roko in mu reci, naj vstane.«
Zaščitnik migrantov in beguncev
Sredozemlje je za tega latinskoameriškega papeža pomembno že zato, ker se je v njem, kot je dejal lani ob srečanju sredozemskih škofov v Bariju, »prek srečanja različnih ljudstev oblikovala naša civilizacija«. Tedaj je še dejal: »To morje sili obalna ljudstva, da so si ves čas blizu.« Prednost Sredozemlja vidi prav v tem mešanju kultur, ljudstev in ras. V sodobnosti pa se mu zdi Sredozemlje zanimivo tudi kot območje, kjer se srečujeta Sever in Jug, bogati in revni del sveta.
Veliko pozornosti posveča Frančišek Sredozemlju tudi kot zaščitnik migrantov in beguncev ter zaradi srečevanja različnih ver na tem območju. Frančišek daje velik pomen medverskemu dialogu, tako se je pogovarjal z Ahmedom Al Tajebom, ki je kot veliki imam osrednje kairske mošeje glavna avtoriteta sunitskega islama, in pa z velikim ajatolo Ali Al Sistanijem, ki je avtoriteta šiitskega islama.
Papež bo v teh dneh migracije in medverski dialog združil tako, da bo v Nikoziji imel ekumensko molitev z migranti, tudi z muslimani.
Dialog s pravoslavno cerkvijo
Ekumensko bo to Frančiškovo potovanje pomembno predvsem zaradi dialoga z voditelji pravoslavne cerkve na Cipru in v Grčiji. Zdi se, da so Grki manj naklonjeni dialogu s katoliško cerkvijo kot na primer Srbi, pri čemer ima pomembno vlogo beograjski katoliški nadškof, ki je vedno Slovenec.
Razkol na zahodno cerkev z latinščino in vzhodno cerkev z grščino se je dokončno vzpostavil v 11. stoletju, ko se je okrepila avtoriteta rimskega papeža, ki pa ga vzhodnjaki niso hoteli priznati. Poglobil se je s križarskimi vojnami, ki so prizadele tudi pravoslavno bizantinsko cesarstvo. Še danes pa je verski nauk pravoslavnih in katoličanov skupen in temelji na ekumenskih koncilih od 4. do 8. stoletja.
Ekumenski dialog se je začel šele pred pol stoletja, pobudo pa so dali katoličani po svojem drugem vatikanskem koncilu. Več desetletij so potekale priprave na sodobni ekumenski koncil, ki bi se ga udeležili pravoslavni in katoliški škofje. Hoteli so ga organizirati na Kreti leta 2016, a potem je vse padlo v vodo, ker so se znotraj pravoslavne cerkve sprli ob vprašanju, ali Ukrajina spada pod oblast moskovskega patriarha. Najbrž bo papež poskušal posredovati tudi v sporu med grškim in turškim delom otoka pa tudi v sporu med Atenami in Ankaro, ki se v zadnjih letih zaostruje tudi zaradi odkritja nahajališč zemeljskega plina v bližini Cipra. Pravzaprav pred obiskom ni jasno, na katero stran se bo Frančišek postavil v grško-turškem sporu na Cipru in širše.