Britanski zakonodajalci so se za razširitev zakonsko določene definicije čutečih bitij odločili na podlagi poročila London School of Economics (LSE), kjer so ocenili več kot 300 različnih študij z vsega sveta, ki so se ukvarjale z zmožnostjo živali, da občutijo bolečino, stres ali strah. V raziskavah so ocenjevali poročila, ali imajo opazovane živali receptorje bolečine, ali kažejo zmožnosti učenja in kako reagirajo na protibolečinska zdravila. Jonathan Birch, profesor na LSE in vodja skupine, ki je pripravljala poročilo, je navedel, da se je »v vseh primerih zdelo, da se ravnovesje dokazov nagne v prid razumnosti teh živali. Pri hobotnici je to zelo izrazito.«
In res se zdi, da so med temi živalmi, ki bodo v Veliki Britaniji razglašene za čuteče, močno favorizirane hobotnice. Za te glavonožce se nekako že dalj časa sumi, da premorejo neko obliko razumnosti. Navsezadnje je oskarja za najboljši dokumentarec letos dobil film Moj učitelj hobotnica, ki pripoveduje o odnosu, ki sta ga v enem letu razvila potapljač in hobotnica v južnoafriškem zalivu False Bay nedaleč od Capetowna. Potapljača je hobotnica celo branila pred morskimi psi in mu dovolila vpogled v svojo votlino. To pa ni edini primer, da so hobotnice zaslovele v pop kulturi. Leta 2010 je svet govoril o hobotnici Paulu, ki je pravilno napovedoval rezultate svetovnega nogometnega prvenstva v Južni Afriki. Pravilno je celo napovedal zmagovalca finala, Španijo. Vprašanje je sicer, kako je Paul dobival informacije, katero škatlo s hrano naj izbere, da bo napovedal pravilen rezultat, a več raziskav namiguje, da so hobotnice inteligentna bitja, ki imajo zmožnost doživljanja bolečine, strahu pa tudi veselja. Informacije naj bi zbirale drugače kot ljudje. Namesto možganov naj bi za procesiranje informacij zunanjega sveta uporabljale zunanje dele telesa, denimo lovke.
Drugačen um
To je tudi teza Avstralca Petra Godfrey-Smitha, profesorja zgodovine in filozofije znanosti na Univerzi v Sydneyju, ki v knjigi Drugačen um (v slovenskem prevodu je nedavno izšla pri založbi UMco) raziskuje, na kakšen način bi lahko razumeli hobotnice. Opisuje denimo, da se hobotnice relativno dobro izkažejo pri laboratorijskih poskusih glede inteligence. A še bolj ga navdušuje, kako se hobotnice obnašajo v akvarijih – opisuje anekdote, kako so hobotnice namerno škropile žarnice akvarijskih luči, dokler niso pregorele, ali kako namerno so škropile svoje oskrbnike, ki so jih prepoznale celo, kadar so bili vsi oblečeni v enake uniforme, in kako so se zmrdovale nad dobljeno hrano in jo protestno tlačile v filtre. Navdušen je nad tem, kako so s svojimi lovkami raziskovale potapljače in jih, kljub temu da so jih prepoznale kot nehrano, vabile v svoje votline. Prepričan je, da je pri hobotnicah zaznal čustva, predvsem stres. Za hobotnice trdi, da so radovedne, da rešujejo probleme, da vzpostavljajo stike.
Dojemanje sveta prek živčevja lovk poimenuje fizična inteligenca. Ne trdi sicer, da so hobotnice razumna bitja, toda njegova teza je, da bi bilo vredno razmisliti o razpršenih definicijah inteligence. Kot pravi, se je um razvil v morju in voda je vir življenja. Zakaj torej ne bi evolucija poskrbela tudi za odvode in dele »razuma« pustila tudi morskim bitjem?
Da pa bi dojeli drugačne načine razmišljanja, bi morali stopiti iz antropocentričnega kroga. V tem primeru bi se nam verjetno tudi hobotnice brez dvoma zdele inteligentne. Navsezadnje je že Klavdij Ajlijan v 3. stoletju v De Natura Animalium zapisal, da sta »nagajivost in umetelnost nedvoumni značilnosti tega bitja«. mah
