Ko novinarja ne moreš utišati, mu vzameš mikrofon

Vladi je uspelo. Prek svojih 17 podpornikov v programskem svetu je vlada dosegla, da bo vse ali skoraj vse, kar jo moti pri poročanju o njenem delu, vodenju soočenj, pri raziskovanju njenih packariji itd., preneseno na manj gledani drugi program ter stisnjeno v krajše oddaje. O vsem tem bomo vedeli in videli manj. Celo predvolilna soočenja za tako imenovano supervolilno leto (kar trikrat bomo odšli na volišča – za parlament, predsednika države in župane ter občinske svete) se bodo selila s programa 1. Res je, da nam marsikdaj v jezi in razočaranju uide stavek »Dovolj imam te politike!«, a ko o njej spregovorijo, ji znova posvetimo vso našo pozornost. Tudi otroški živžav mora v drug prostor. Hočeš nočeš, brez politike ne gre. V dobrem ali slabem kroji našo usodo.

Janezu Janši je torej v tem vsaj delnem utišanju njemu najbolj nepriljubljenega in motečega dela programa nacionalke uspelo, njegovih podizvajalcev med odločevalci o njem ne bi odvrnil od sprejetja sprememb niti sam Bog, tudi če bi ta Ivanu Štuhecu zabrusil, da ga bo ekskomuniciral. Razmerja sil pač, kot je v Odmevih priznal predsednik programskega sveta Ciril Baškovič. In ker je tako, bo treba izvesti nemudoma po aprilski prenovi državnega zbora tudi sorazmerno prenovo programskega sveta, nato še zamenjavo vodstva RTV. To bo morala biti ena od prvih kadrovskih potez nove parlamentarne večine. Razume se, da verjamem v javnomnenjske ankete in v to, da bo SDS s sateliti primorana oditi v opozicijo. Posledično naj se takrat vrne informativnemu programu vlogo in dostojanstvo nosilnega stebra osrednje medijske hiše v republiki ter naj se povabijo umaknjeni uredniki in urednice k prevzemanju prejšnjih nalog oziroma naj se izvedejo za vodilna mesta na vseh ravneh pošteni in transparentni razpisi.

Na koncu vendarle moram vprašati v. d. generalnega direktorja televizije na RTV Valentina Areha, kako to, da novinar, ki je poročal celo iz vojne v Iraku, o njej napisal nekaj knjig in ki se pri 50 letih plus lahko pohvali z bogato novinarsko kariero, obrne hrbet Manici Janežič Ambrožič, Dejanu Ladiki, Meti Dragolič, Igorju E. Bergantu, Tanji Gobec, Tanji Starič, Eriki Žnidaršič ter drugim kolegicam in kolegom v informativnem programu, da bi stregel nekomu, ki se morda spozna na pravo in finance – mislim na generalnega direktorja zavoda – nima pa pojma o zgodovini Radia in Televizije Slovenije, o tem, zakaj je hiša nastala, še manj pa o novinarstvu in njegovem poslanstvu.