Nala, dve leti stara nemška ovčarka, je najboljša prijateljica in zvesta spremljevalka 19-letne slovenske reprezentantke v smučarskih skokih Nejke Repinc Zupančič. »Spremlja me med tekom, tudi v Karavanke, na Veliko Kladivo, Veliki vrh in Košuto gre z mano. Je močna, zdrava in živahna psička, ki se odlično razume z drugimi psi in ljudmi,« nam je v ljubečem tonu zaupala Nejka in priznala, da sta zadnje dni še več skupaj kot sicer. »Namesto v zunanjem pesjaku zdaj spi na kavču, jaz na tleh, ob njej. Nekaj izgubljenih kilogramov je že dobila, da se ponovno navadi na svojo okolico, pa na sprehode hodiva le s povodcem.«

Z Brunom odtavala za srnjadjo

In zakaj toliko dodatne previdnosti in kraljevskega razvajanja? Nala je namreč tista potepinka, ki je minuli teden z iskalno akcijo povezala velik del Gorenjske. »Danes zvečer se je v Podbrezjah blizu gostilne Grmač izgubila Nala,« se je 17. novembra, nekaj minut pred 22. uro, glasilo obvestilo Nejke Repinc Zupančič na družbenem omrežju. Kot je povedalo dekle, sta z Nalo tistega popoldneva v družbi dveh prijateljev in psa, bernskega planšarja Bruna, odšli na daljši sprehod. Na travniku ob gozdu so psa spustili, da se utrudita med igro. »Nala je šolan pes, težav z odpoklicem nimam, zato jo v okolju, kjer lahko, vedno spustim,« je povedala Nejka in dodala, da sta v nekem trenutku psa zavohala sled in jo pobrisala v gozd. Kmalu se je vrnil le Bruno, ki teren dobro pozna. Prijatelj pa tak. Nala je odtavala naprej, saj so jo videli teči v smeri Gobovc proti Savi. »Nala te okolice ne pozna. S starši in prijateljem smo jo iskali še dolgo v noč, vendar nam je ni uspelo najti,« se je stiske prve in naslednjih devet noči spominjalo dekle. »Na travniku, kjer sem jo zadnjič videla, sem pustila kos svojega oblačila v upanju, da jo bo vonj privabil nazaj in me bo zjutraj čakala.«

Žal se želja najstnice, ki se je zjutraj polna pričakovanj vrnila na kraj pobega, ni uresničila, zato je za pomoč pri iskanju stopila v stik s Sabino Piber iz ekipe K9 iskanje pogrešanih – Slovenija, ki ima z iskanjem kosmatih potepuhov veliko izkušenj. In pozna tudi veliko srečnih koncev. »Nala je doma v hribih, zato je bilo zanjo logično, da je treba v hrib, da prideš domov. A šla je na napačen hrib, pravzaprav kar napačno hribovje. Na neki točki je prečkala Savo, šla skozi Kropo na Jamnike, se poklonila padlim v Dražgošah in nadaljevala proti Poljanski dolini. Vseskozi smo ji sledili s kakim dnem zamika,« je povedala Piberjeva in dodala, da so vmes prihajale novice, da so jo videli na Kokrici, v Besnici, Škofji Loki, Mavčičah pa v Prašah. Nala, ki je bila že dober teden zunaj, pa je rinila naprej v hribovje, in čeprav je vztrajala, je bilo vidno, da upočasnjuje.

Pomoč »specialne enote iz Krope«

Prvo konkretno sled so našli v Kokri, ki sta jo izkušena psa Pibernikove tudi potrdila. »Ves čas iskanja smo imeli pomoč gozdarjev in tudi lovcev lovskih družin Dobrča, Kropa, Železniki in Selca, ki so bili pripravljeni pomagati. Ljudje iz Krope so nam kuhali čaj, ko smo čakali nanjo, štirje otroci so ustanovili celo 'specialno enoto iz Krope' in dva dni oprezali po bregovih za njo,« je hvaležna za vsako pomoč povedala Nejka in dodala, da so imeli tudi prebivalci Železnikov ves čas oči na pecljih. Prav tako je bila v nizkem startu celotna ekipa K9, da bi izgubljeni psički postavili živi zid in preprečili potovanje naprej v Poljansko dolino. »Več kot 40 ljudi bi ji postavilo oviro, pred katero bi se obrnila nazaj, tam pa bi jo čakala družina. V četrtek so jo videli nedaleč od zadnjega videnja, zato smo vedeli, da smo jo ustavili. Družina je še eno noč preživela zunaj na mestu, kjer smo jo pričakovali. Razočarani so zjutraj ugotovili, da je še vedno ni. Predstavljajte si prezeble, premočene, rahlo obupane ljudi, ki jim ni jasno, zakaj pes ne pride,« je o stiski družine, ki je od prvega dne odlično sodelovala, povedala Pibernikova.

Kavč in skleda makaronov s tuno

»Potem ko sva z mamo preživeli noč zunaj, sva se šli domov le preobleč in se hitro vrnili na kraj, kjer smo jo ponoči čakali. In Nala naju je tam čakala,« s cmokom v grlu pove Nejka. Vidno utrujena psička je ležala na Nejkinih oblačilih. Shujšana za 6 kilogramov in na smrt utrujena. V hribih se je namučila z iskanjem doma in domačih, zgubljala energijo z neuspešnim lovom in z ogrevanjem telesa, iskala, od kod za vraga prihaja vonj po Nejki in hrenovkah. Na koncu se je naučila in locirala izvor vonja. »Ko je prišla do njega – Nejke ni bilo tam. A ker je bil vonj po njej še vedno svež, se je pametna punca odločila, da bo čakala,« se trenutka snidenja živo spominja Pibernikova.

Zdaj so skupaj. Veterinar, ki jo je pregledal, ni opazil poškodb in je predpisal le počitek in še več crkljanja, kot ga je psička že navajena. »Predvidevamo, da je zunaj jedla, kar je našla v kompostniku ali smeteh. Divjadi ni lovila, je potrdil tudi veterinar, saj bi se v nasprotnem primeru povaljala v blatu in s tem zakrila svoj vonj,« je povedala Nejka in dodala, da so ji doma postregli njeno najljubšo jed – skledo testenin s tuno. »Tudi v pesjak je še nekaj časa ne bomo dali,« je še povedala mlada skakalka, ki upa, da se jima kaj takega ne bo zgodilo nikoli več.