Ridley Scott prav danes praznuje 84 let, filme pa še naprej snema kot po tekočem traku; kot bi šlo za reklame, ki jih je snemal, preden je snemal filme. Kakšnih dva tisoč jih je posnel, preden je posnel svoj igrani prvenec, vojno dramo Dvobojevalca (1977), nato pa dve leti pozneje Osmega potnika. Ostalo je zgodovina, zgodovino pa britanski filmski velikan očitno še piše. V prihodnje napoveduje Osmega potnika in Iztrebljevalca v formatu serije, nadaljevanje Gladiatorja in film o Napoleonu Bonaparteju s Joaquinom Phoenixom, še prejšnji mesec pa smo v kinu gledali njegovo zgodovinsko dramo Poslednji dvoboj.
Da, Ridley Scott projekte podpisuje kot slovenski obrambni minister pogodbe. Producira in režira, kot da jutri ne obstaja, kot da je prihodnje leto konec mandata. In če nam je v zgodbi o naftnem magnatu Johnu Paulu Gettyju pokazal, kako je, če imaš Ves denar sveta (2017), nam letos kaže, kako je, če si Gucci. Kako je, če imaš stil, moč in bogastvo. Kako je, če si šik. Tudi to je seveda zgodba o pohlepu, začne pa se z zgodbo o ljubezni. Začne se, ko nekega večera Patrizia Reggiani (Lady Gaga) na eni izmed mondenih zabav po naključju spozna Maurizija Guccija (Adam Driver), vnuka ustanovitelja znamenite modne hiše. Všeč ji je tvoja debela denarnica, mu rečejo, a jo vseeno poroči.
In Hiša Gucci je nato točno takšna, kot jo je pred izidom promoviral direktor fotografije Dariusz Wolski. Kičasta in komična pa tudi kaotična in tragična zgodba o družinskem imperiju italijanske modne hiše Gucci. Luksuzna telenovela z noro igralsko zasedbo, ki en trenutek igra resno, že v drugem, kot bi ušla iz tabloidov, vselej pa angleščini dodaja tako pretiran italijanski akcent, da bi se zjokal celo Valentino Rossi. Ker ko spregovori Paolo Gucci, ki ga igra Jared Leto, niti italijanščina Brada Pitta iz Neslavnih barab naenkrat ne zveni narobe. Še več – tudi vse tisto pohlepno prerivanje, maščevanje in spletke zaradi tega delujejo banalno, vsakdanje in rutinsko. Nič čudnega, da se Lady Gaga prekriža kar v filmu.
V imenu očeta in sina in hiše Gucci, pravi. Slovenci jo seveda razumemo, tudi mi imamo svojo parafrazo za norosti, ki jih je težko razumeti. Saj veste – v imenu očeta in sina in Jelka Kacina. Ker tale Ridleyjeva Hiša Gucci pač ni nič drugega kot klasična igra prestolov, le da se namesto v svetu politike dogaja v svetu mode. Odmaknjeni Rodolfo Gucci (Jeremy Irons) bi znamko Gucci namesto v japonsko nakupovalno središče postavil v muzej, podjetni Aldo Gucci (Al Pacino) bi širil ime Gucci, ne bi pa plačeval glupih davkov, Maurizio Gucci in Patrizia Reggiani pa kadrujeta tako, da do konca vidimo tako njuno ločitev kot ločitev družine od znamke Gucci, ki je danes v lasti francoske korporacije Kering.
Hiša Gucci je pač film, v katerem ni jasne ločnice med moralnostjo in amoralnostjo, visoko kulturo in pomanjkanjem talenta, družinskim in poslovnim, prefinjenim in vulgarnim. Povedano z besedami Letovega Paola Guccija – med čokoladnim sladoledom in drekom. Hiša Gucci je kričeč, vpadljiv in nastopaški film o pasteh in prekletstvu bogastva. Poln močnih igralskih vložkov in dobre glasbe, vse od Luciana Pavarottija do Georgea Michaela pa od Caterine Caselli do Donne Summer. A tudi film z napako. Hiša Gucci se namreč po eni strani resda bere kot zabavna zgodba o prestižu, glamurju, razkolu, škandalih in nazadnje umoru v družini, po drugi strani pa je ta vpogled v zakulisje simbola bogastva, luksuza in poželenja tako karikiran in pretiran, da pogosto jemlje kredibilnost tistemu, kar ni karikirano, pretirano in prignano do parodije. A če je zadnji Scottov film zato mestoma trash, velja pripomniti, da je vseeno prvovrstni trash.
